V Ljubljani sem tekel že večkrat. Celi maraton 6x, pa še ene par krat polovičko. Večino maratonov je bilo v opravi, našemljen, tako da čas ni bil prioriteta. Zadnjič sem pa bil tam leta 2022, en teden po maratonu v Amsterdamu. In bil sem zelo presenečen, saj mi je uspelo brez neke velike regeneracije odteči zelo soliden čas.
Letošnje leto je bil kot jesenski (go-to) maraton v mojem koledarju označen maraton v Varšavi konec septembra, zanj sem tudi treniral. Žal mi zaradi takih ali drugačnih razlogov v Varšavo ni uspelo, sem pa čisto nepričakovano ugotovil, da se bom v Sloveniji točno takrat kot je tudi maraton v Ljubljani. Prijava zadnji trenutek (resno, v zadnjih minutah predno so prijave zaprli) in gremo…
Če sem se za maraton v Varšavi pripravljal (zato tudi nisem šel na JAT trail na 50km en teden pred maratonom), pa se za ljubljanski maraton nisem nič več pripravljal. Imel sem že od prej kar nekaj dolgih tekov (in avgusta preko 300 pretečenih kilometrov), manjkalo je mogoče malo hitrosti. Tudi zadnji “test”, torej ene 10 dni pred maratonom ni ravno dobro šel – 10km sem kar s težavo tekel v želenem maratonskem tempu… Ampak OK. Praktično za vsak “normalen” maraton imam vedno dva cilja, s tem da je prvi običajno “tihi” – A cilj je vedno tek pod 3 ure, B cilj pa tek pod kvalifikacijsko normo za Bostonski maraton, ki je trenutno 3 ure in 20 minut za mojo starostno skupino. Tokrat pa je bil še “vmesni” cilj, torej hitreje kot 3h11m41s kot je moj osebni rekord v Ljubljani.
Letos so štartne bloke jasno označili in z mojim lanskim časom v Berlinu so me seveda postavili v prvi blok, takoj za elito 🙂 Kao naj bi preverjali, da se ljudje res pravilno razporedijo, ampak seveda ni bilo tako, saj so premnogi (počasni) seveda čez ograjo skakali v prvi štartni prostor in je bilo potem seveda treba malo vijugati. Ampak je bilo tokrat vseeno precej precej bolje kot v preteklih letih.
Štart je bil kot običajno kar hiter. Že po par sto metrih za sabo pustim zajčka na tri ure, saj je kar zalaufalo. Kmalu sicer pritisnem na zavoro, saj je prvi kilometer vseeno letelo kar pod 4 minute na kilometer, in vsaj v moji glavi seveda nisem pripravljen na tak tempo. Prvih 5km odtečem tako v 20m44s, kar je zelo soliden tempo 4:09 na km. In to brez kakega velike napora. Utrujenost ni tudi v drugih 5km, saj pridem v zelo lep tempo za katerega sem prepričan da ga lahko držim še nekaj časa. Proga je od Kosez do Brda kar malo razgibana, tempo niha, ampak res ni problema. Tam okoli 15-20km opazim ogromno tekačev ob sebi, nekateri pospešujejo, drugi pa porabljajo zadnje atome moči, ampak jaz se počutim super.
Na 20km se trasa razčleni in tisti, ki gremo na polni maraton gremo po svoje. Kar naenkrat se število tekačev precej zmanjša. 1:28:30 je super čas na polmaratonu (sem prepričan, da bi če bi tokrat šel na polovičko, da bi bil sposoben ornk popraviti osebni rekord), mogoče 10s počasneje kot lani v Berlinu. Kilometri na Viču so bili predvsem v iskanju skupine, ki bi šla soliden tempo tudi naprej, tako da sem kilometre med 21 in 26 predvsem lovil (in postopoma) ujel skupinico s katero smo šli praktično do konca maratona. Vmes malo počvekam z dvema tekačema v francoščini (kasneje se je izkazalo, da sta belgijca), tako da čas hitreje mine, tudi tisti “najhujši” vzpon pod Golovcem okoli kilometra 30. Priznam pa, da tempo v naslednjih kilometrih, tam okoli Novih Jarš malo pade, sploh pa v Bežigradu. Sej ne da ne morem več, ne da se mi več. Če sem prej omenjene belgijce pustil za sabo na km 30, pa me ponovno dohitijo par kilometrov kasneje, ko sem padel v en samosvoj tempo, ki pa seveda ni bil optimalen. Vseeno, sem zelo zadovoljen, saj sta bila na celem maratonu samo dva kilometra ko sem tekel tempo 4:20 na kilometer. Vse je šlo hitreje. Tudi tisti krog po stari Ljubljani je šel super, brez problemov in tokrat fizično res res ni bilo krize.
Končni čas? 2h58m20s. Happy. Done. 4 v starostni skupini (če bi vedel, da je tretji pred malo dobrih 10s bi se verjetno lahko kaj potrudil), skupno pa šele 124. Letos je bilo zares veliko hitrih tekačev v Ljubljani, saj je šlo pod 3 ure kar 151 moških in 13 žensk. Tokrat sicer ni bil “negative split” tako kot lani v Berlinu, ampak vredu… ni bil niti plan tokrat teči hitreje kot lani. Bila pa je tudi druga polovička pod uro in pol, kar je tudi super.
(naslovna fotka Luka Kotnik/24ur)