42 km okoli Triglava, 2300 m višinske razlike, čas 6 h 45 min. Triglav Trail Run poteka v osrčju Triglavskega narodnega parka in povezuje nekatere najbolj znane planinske poti in koče (Aljažev dom, Dolič, Vodnikov dom, Koča v Krmi). Tek je bil tehnično zahteven – ozke poti, korenine, skale, par izpostavljenih prehodov (ampak ni bilo prehudo) in hitre spremembe vremena.

Čudovita pokrajina, le vreme ni sodelovalo za razglede. Tekel sem precej počasneje, kot sem upal, ampak vesel sem, da sem prišel do cilja. Iskreno, hitro tekanje po zelo tehničnih in mokrih spustih mi ne gre, recimo da sem zato prestar, saj se bojim morebitnih padcev (in predvsem njihovih posledic).

Start je bil dober. Lep tempo, ne prehiter in ne prepočasen. Stezice, ki jih poznam in po katerih večkrat tečem. Na začetku malo pospešim, tako da sem na prvem ozkem trailu ob Bistrici med prvimi desetimi, kar mi je omogočalo da sem tekel popolnoma svoj tempo. Ko se je cesta razširila sem malo upočasnil, da le ni šlo prehitro. Po Peričniku se cesta postavi navzgor in tam sem še vzdrževal pozicijo, in to brez problemov. Do Aljaževega doma (10km) sem od štarta rabil manj kot uro – 58m:35s, kar je bilo pričakovano saj je bil ta del tisti, ki mi je najbolj ustrezal.

Na prvem resnejšem vzponu proti Luknji pa sem prešel v hojo in bil počasnejši od drugih – vidi se, da skoraj nikoli ne treniram resnih klancev in da je hitra hoja v hrib čisto druga disciplina kot tek po ravnem. Pogledov proti Triglavu žal ni, bližamo se meji oblakov. Ko smo na Luknji prvič stopili v oblake, je začelo deževati, a je kmalu ponehalo. Malo sem se poigraval z mislijo, da bi se oblekel, ampak se mi ni dalo ustavljati na mrazu, saj se nov vzpon začne že čez 10-15 minut. Do Luknje sem od Aljaža rabil 1h3m, kar je med 5-10 minut počasneje kot sotekači s katerimi sem začel vzpon.

Sledil je kratek spust po mulatjeri, kjer pa vseeno nekako nisem mogel razviti kake večje hitrosti. Na vzponu proti Doliču nas je celo pozdravilo nekaj modrega neba (na vrhu pa megla). Vzpon je zelo fajn v primerjavi z vzponom na Luknjo, saj se mulatjera le zlagoma dviguje in je tako vzpon deloma tudi tekaški. Spet, nisem najhitrejši, ampak tudi prav počasen nisem. Od Luknje do Doliča sem porabil malo manj kot 1h10m. Pri Doliču je bila okrepčevalnica, kjer pa se nisem dolgo zadržal. Napolnil bidon z vodo in vzel malo sadja.

Končno malo daljši spust, ki pa je bil mestoma kar tehničen in neprijeten za hitrejši tek. Žal pa je zaradi dežja (ki je sicer že minil) bilo vse mokro. Na spolzkem spustu skozi Velsko dolino proti Vodnikovi koči nisem bil dovolj pozoren in sem zgrešil pravo pot. Pravzaprav, bil sem na pravi poti do Vodnika, zgrešil sem iz tekaške poti (sem opazil, da je zmagovalec tudi vzel to zgornjo pot, in on se za razliko ni vračal nazaj). Razlika je v tem, da gre normalna pot ob robu doline in se ne spusti na Velo polje. Ta normalna pot naredi manj višincev, a je hkrati manj tekaška in bolj kamnita. Čez Velo polje je pot hitrejša za tek, a te na koncu čaka vzpon proti Vodniku, ki je bil tokrat popolnoma blaten. Za ta del od Doliča do Vodnikovega doma sem rabil okoli 1h, s tem, da če bi vztrajal na originalni poti (in se ne vračal) ali šel takoj po pravi poti, bi bil med 10 in 15 minut hitrejši.

Proti Konjskemu sedlu je spet začelo deževati in na vzponu sem začel spet zaostajati za sotekači, zaradi izgube časa pa mi je vse malo dol padlo glede končnega časa. Na sedlo pridem sam, v precej močnem dežju in tukaj je bila orientacija kar neprijetna. Je kar precej poti in hitro lahko vzameš napačno. In tukaj je bil verjetno najbolj tehnični in strm del za spust. Prvi del spusta je bil vse prej kot prijeten – moker, spolzek, blaten … z eno besedo: grozljiv. To je naredilo celoten tek precej težji. Na srečo je potem od Prgarce naprej vse šlo precej hitreje. Tudi vreme se je hitro spremenilo, saj sem spodaj v Krmi, že lahko nadel sončna očala. In tisti ravninski del dol koče v Krmi je kar letel. In na tem delu imam končno občutek da znam biti hiter (maratonski trening se pozna) in prehitel sem ene par ljudi. Za 10km od Vodnika sem do koče v Krvi rabil 1h45m.

Na koncu preostane samo še nadaljevanje teka po ravnini (in večinoma gre navzdol), potem pa kratek in sladek (beri strm) vzpon iz Radovne gor. Tukaj še nekoga dohitim in prehitim, potem pa spust mimo Krede nazaj v Mojstrano.

Zaključek je bil dober, sploh pa na celotnem teku ni bilo tokrat nobene krize, prehrana je šla po načrtu. Manjkale so mi le noge za hiter tek v klanec (in bil sem na splošno preveč konzervativen, saj se nisem nikoli pritisnil do meje ali počutil izmučenega) ter pogum za hiter spust. Ravninski deli in krajši vzponi/spusti so bili v redu in to sem vzel kot dobro pripravo na jesenske maratone.

Kot domačin je čisto možno, da bom naslednje leto spet na štartu — starejši, pametnejši in, upam, hitrejši.

Foto: par selfijev, ostalo pa uradne fotke Triglav Trail Run, večina Aljaž Žnidaršič