Moj načrt za jubilejni, trideseti maraton je bil jasen – maraton v NYC. Vse je bilo usmerjeno v to, da novembra tečem po ulicah Manhattna, a včasih se življenje postavi po svoje. Odločitev, da ne grem v New York in da posledično nastopim na maratonu v Bruslju, je zato padla skoraj v zadnjem trenutku. Prijavil sem se večer pred maratonom, brez posebnih pričakovanj – preprosto: grem, potem pa bo kar bo.

Če sem iskren, trasa bruseljskega maratona ni med mojimi najljubšimi. Je super za rekreacijo, ne pa za “tekmovat” in lovit hitre čase. Ravnih delov skoraj ni bilo – nenehno vzpenjanje in spuščanje, z dvema večjima klancema v zadnjih 13 kilometrih, ravno takrat, ko so noge že rahlo utrujene. Poleg tega nas je čakalo nekaj makadamskih potk, celo blata (ja, res – na cestnem maratonu!), pa spolzki zavoji (zaradi odpadlega in mokrega listja) in veliko ostrih ovinkov. Za tekače v hitrih cestnih copatih je bila to kombinacija, ki si je nihče ne želi. In predorov, nekateri v klanec, drugi s klanca. Vreme tudi ni prizanašalo. Veter je pihal skoraj ves čas, na koncu pa nas je ujel še dež (no, jaz sem mu ušel za par minut, saj se je ulilo ko sem se že preoblačil). Skratka – dobili smo vse, kar smo lahko.

A maraton je maraton. Trasa je taka, kot je, vremema pa tudi ne moremo izbirati. Brez izgovorov.

Štart je bil super urejen. Brez gužve, enostavno sem 12 minut pred štartom prišel v prvi startni blok. Cilj je bil čim dlje teči ob zajčku za tri ure. Kljub temu da je bila prva polovica precej razgibana (tako gor dol kot tudi ovinki) sem držal dober ritem – okoli 1:29 na razdalji polmaratona. A že nekje tam mi je bilo jasno, da danes ne bo moj dan. Noge so bile sicer super, energija pa nekako ni bila prava, vedel sem tudi, da se največji klanci šele približujejo. Ko veš, kaj te čaka, glava hitro začne igrati svojo igro. Na 29 km sem že zaostajal par metrov za zajčkom, ampak načeloma bi še šlo če bi res želel. Ampak takrat se je začel večji klanec. 2km in okoli 40 višinskih metrov ne zgleda ogromno na papirju ampak na maratonu ob hitrem tempu je pa to vsaj zame tako kot da bi tekel na Triglav. Sledil je spust, in potem še enkrat gor. Zadnji vzpon je bil še nekoliko daljši (na 34km), a manj strm (4km in okoli 65 višinskih metrov), in začuda sem takrat že večinoma prehiteval sotekače (meni se je zdelo kot da res ne gre nikamor).

V cilj sem pritekel v 3:05 – čas, s katerim sem glede na okoliščine povsem zadovoljen. Ni rekord, ni osebni presežek, a danes to niti ni bil cilj. Danes je šlo za vztrajnost, prilagajanje in sprejemanje. Fizično sem bil odlično pripravljen, glava pa nekako ni bila na svojem mestu. In mislim, da sem to odtekel čisto solidno, ob drugačni trasi bi bil rezultat spet suvereno pod 3 ure. Končal sem na 4. mestu v svoji starostni kategoriji, in to je razlog da sem zadovoljen (no, v Ljubljani sem bil s hitrejšim časom tudi 4. Očitno mi je tam mesto na takih manjših maratonih). Če bi moral izpostaviti en trenutek, ki mi bo ostal v spominu, je to gotovo krog po legendarni Heysel Areni v bližini bruseljskega Atomiuma.

Tako – moj prvi in najbrž tudi zadnji bruseljski maraton je pod streho. Ni bil najlažji ali najtežji, ni bil najlepši, a je bil del maratonske poti. In vsak maraton nosi svojo zgodbo. Gremo dalje.

Fotografije (razen selfija) – Sportograf.