Maraton Pariz 2023

Čas je bil za sedmi maraton v Parizu. Torej, ne prvi in mislim da tudi ne zadnji. Letos je bila nekoliko spremenjena proga, saj je proga znova vodila mimo Roland Garrosa in se potem okoli La Muette vrnila nazaj v Pariz.

Tokrat nisem imel velikih načrtov za maraton, pravzaprav sem še celo razmišljal, da sploh ne bi šel laufat. Trening je bil tokrat več kot pomanjkljiv, saj sem od januarja do marca prestal dva prehlada, da niti ne omenjam poškodbe ahilove tetive (ob narastišču kosti), ki me pesti od konca lanskega leta. In to še celo toliko (zelo problematičen je bil zlasti zadnji intervalni trening v Sloveniji, ko sem par dni šepal), da sem zadnja dva tedna šel skupaj tekat samo mogoče 4x. Tudi ko sem hotel narediti štih probo z mojimi Hoka tekmovalnimi copati ni šlo, in sem dejansko tisti dan, manj kot teden pred maratonom, prekinil trening po le treh kilometrih.

Na dan maratona je šlo vse po načrtih, in pravočasno sem oddal prtljago. Za tek sem vseeno izbral še hitrejše tekmovalne copate, torej Nike Vaporfly. Zakaj pa ne. Sem naredil en kratek in počasen trening v njih, pa sem lažje laufal v njih kot v Hokah. Ugotavljam, da pri počasnem teku nimam problema z bolečinami, neznanka pa je hiter tek. Itak pa v zadnjih dveh mesecih skoraj nisem imel hitrih tekov, tako da je bil cilj pod 3h seveda nedosegljiv. Vseeno pa, kot običajno štartam v boxu za 3h. Zakaj pa ne… Prvič doslej je bil na začetku tudi dež. Do sedaj sem vedno tekal po suhem.

Štart je bil hiter, v Parizu gre vedno hitro na začetku, saj gre skoraj en kilometer pot navzdol. Namenoma sem se držal nazaj, saj sem vedel, da ne morem prav dolgo držati tempa okoli 4m:15s na km. Tokrat sem načrtoval tempo okoli 4:35, kar pomeni, da sem kot običajno začel prehitro. Razen prvih 5km, sem se bil stalno okoli tega tempa. Še največjo krizo sem imel na obrežjih Seine, v predoru mimo Louvra ter nekje do Eifflovega stolpa ko gre proga skoz malo gor in dol. Med 35 in 40km, ko smo se vračali iz Bolonjskega gozda v Pariz je tempo še malo padel (ker je šla pač pot navzgor), ampak spet ne toliko je npr. v Amsterdamu (upočasnil sem samo okoli 10-15s na km). Prav fajn je bilo, da je bila proga malo spremenjena in ko smo bili na Trocaderu sem vedel, da smo že skoraj na cilju. No, zanimivo me je ravno takrat začela prvič boleti ahilova tetiva, pravzaprav sem komaj pritekel do cilja.

Čas je bil, glede na poškodbo, odličen. Cilj pod 3h15m je bil dosežen s časom 3h14m17s. Začuda sam tek ni bil ni tak hud problem. So me pa noge po teku precej bolele, ahilova tetiva pa niti pod razno ni bila zadovoljna. Pa še z Urošem se srečava na cilju, med nama sta bili na koncu le okoli 2 minuti.

V vsakem primeru. 22 maraton je za mano, od tega sedmi v Parizu. V letu 2024 me ne bo, ampak I’ll be back. Noro je sodelovati na enem največjih maratonov v svetu (preko 51.000 tekačev in tekačic).

Link na Strava