V bližini Trsta, tik ob meji s Slovenijo in na območju občine Dolina se Kraška planota zareže v Dolino Glinščice. Po tem območju, ki je pred kratkim postalo naravni rezervat, teče edini površinski vodotok tržaškega Krasa, reka Glinščica. Ta že od nekdaj napaja tamkajšnje rastline, nudi zatočišče številnim živalim in je privlačna točka za človeka in njegove dejavnosti. Zaradi svoje bogate naravne dediščine je Dolina Glinščice postala priljubljen cilj številnih izletnikov.

V dolino Glinščice sva se podala iz Mihel (izhodišče pri pokopališču), saj od tam vodi makadamska cesta, ki je bila do leta 1959 proga ozkotirne železnice Trst – Hrpelje. Danes vlakov ni več, zato pa so toliko pogostejši kolesarji in pohodniki (pot je bila sicer preurejena leta 2010, dolga pa je 12 kilometrov – žal je zgornji del, od Mihel naprej, zaradi gradnje drugega tira asfaltiran, uradno zaprt in neprehoden). Pot je prijetna in par serpentin se da skrajšati z malo strmejšimi odseki. Aprila je vreme idealno, predvidevam pa, da je poleti tukaj hoditi mnogo prevroče. Po nekaj kilometrih hoje se strmo spustiva iz bivše železniške proge proti reki, oziroma vasici Botač (Botazzo). Na poti do Boljunca (Bagnoli della Rosandra) se kmalu odpre pogled na 40 metrov visok slap Supet, ki zna v zimskem mrazu tudi zamrzniti, nedaleč od poti pa je tudi romarska cerkev Sv. Marije na Pečah. Nad cerkvico je tudi manjša razgledna točka, od koder spet pogled seže vse do morja. Krožna pot je bila dolga okoli 10km.