Archive

Archive for the ‘šport’ Category

Mangart (Via Italiana)

avgust 21st, 2011 Comments off

Kdo bi si mislil, da bomo sploh šli. Ponoči huda ura, jutro prekrasno in brez oblačka. Ker bi bilo iz belopeških jezer kar nekaj ekstra vzpona (skoraj 800 višinskih metrov) se odločimo, da pogoljufamo in se z avtom odpeljemo na Mangartsko sedlo (2050m), kjer smo začeli s turo.

Seveda na začetku nismo vedeli kam gremo, pa smo malo iskali pravo pot (in se skoraj spustili dol čez Plazje). Malo pod vznožjem Malega Rateškega Mangarta se pot proti bivaku Nogara (na italijanski strani) odcepi levo na greben, ter potem spusti preko travnatega pobočja do bivaka. Ves čas pa vidimo na desni strani steno preko katere bomo preizkusili eno najtežjih ferrat v julijskih alpah. Pri bivaku so že na daleč vidne oznake, ki nas vodijo naravnost proti steni (in s tem da smo se spustili do bivaka smo pravzaprav naredili ovinek, saj bi se lahko takoj spustili desno do stene – ah, bo drugič bolje). In tam v steni je že kar nekaj planincev.

Plezalna smer se začne s krajšimi skokom, ki gre po zajedi, katere naklon ni prehud (vmes iz ne prileti mimo mene kamen ampak telefon… ki pa pogojno, kljub 30 metrom premetavanja po skalah, še vedno deluje). Pravzaprav je tukaj ferrata najlažja. Pot vodi skozi votlino (skoraj navpičen in ozek, a nezahteven prehod). Na polički na votlino prvič pogledamo “dol” v prepad, in tam se definitivno ugotovi ali je kdo vrtoglav ali ne. Pot se vzpenja naprej, in potem zavije v levo, kjer preči prepadno steno. Tam tudi prehitimo tri čehe, ki so očitno bolj zatopljeni v pogovor, kot v samo plezanje. Pa ne da gremo hitro (razen Janeza, ki je kot gams, in pleza skoraj ves čas brez vlečenja za skobe in jeklenico). Še malo navpično navzgor, in smo že na položnem travnatem pobočju. Seveda je tudi tam treba biti malo previden, ker prepad na levo je le prepad, ki se konča par sto metrov nižje.

Zabava se je na koncu “travnika” šele začela. Strmo navzgor do previsa, potem pa levo ob steni, preko zelo izpostavljenega previsa. Med tabo in dnom stene je samo skoba. Definitivno ni za vrtoglave. Še eno “manj” zanimivo prečenje v levo, potem pa spet strmo navzgor proti desni in kmalu zopet prečnica, ki jo zmoremo preko skob – ja, je zelo izpostavljeno. Za konec skoraj navpično navzgor (brez uporabe jeklenic in skob je plezanje zelo zahtevno), kjer pa so v pomoč številne skobe. In tako do vrha… da se pridružimo množici drugih pohodnikov na Mangart.

Na Mangart smo potem ubrali slovensko smer, ki je bila po via italiana prav enostavna. Res pa je, da je tudi na parih mestih prav izpostavljena (in skale so prav nesramno majave), tako da je potrebna velika previdnost. Na vrhu pa… kot da bi prišli na srečanje kakega planinskega društva, bilo je khm… ogromno ljudi, komaj si sploh prišel do križa… Sicer pa, na vrhu smo delali že načrte za naslednji vzpon, mogoče na Montaž? Za konec pa potem še neprijeten (meni osebno) spust po italijanski smer, ob množici pohodnikov, ki se šele vzpenjajo in upajoče sprašujejo “je še daleč?”…

Za zaključek. Zavarovana ferrata Via Italiana je zelo zahtevna, in predvsem zelo izpostavljena pot. Ni za vrtoglave, pa tudi zahteva nekaj gorniškega znanja in moći. Je ena (naj)težjih, predvsem pa najbolj izpostavljenih zavarovanih poti v julijskih alpah. Po drugi strani pa moram priznati, da me je pred vstopom skrbela težavnost. Ampak ni tako hudo, če si relativno fit in brez vrtoglavice. Je pa daleč do doline, tako da je obvezna uporaba samovarovalnega kompleta in čelade. Ja, je priletelo dol (predvsem na začetku) par kamnov… in ne bi bilo prijetno če bi te kak zadel.

Za celotni krog smo (skupaj z daljšim postankom na vrhu) potrebovali približno 6 ur in 15 minut, od tega cirka uro in tričetrt na ferrati Via italiana. Kljub temu, da smo začeli na Mangartskem sedlu pa se je nabralo rahlo več kot 800 metrov višinske razlike… In ja, bilo je zabavno… plezali pa smo Grega, Janez in Matevž.

Landmannalaugar – Þórsmörk (Torsmork) trek GPS

julij 28th, 2010 Comments off

Nekaj statistike… (GPS sled je na linku spodaj)

Dolžina po GPS (brez ekstra izletov): 53.7 km
Trajanje: 4 dni
Skupno vzpona: 1442 m
Skupno spusta: 1830.3 m

GPS lokacije

Start: Landmannalaugar GPS 63°59.600 – 19°03.660 Google Maps
Koča 1: Hrafntinnusker GPS 63°55.840 – 19°09.700 Google Maps
Koča 2: Álftavatn GPS 63°51.470 – 19°13.640 Google Maps
Koča 3: Emstrur (Botnar) GPS 63°45.980 – 19°22.480 Google Maps
Konec: Koča Þórsmörk (Torsmork) GPS 63°40.960 – 19°30.890 Google Maps ali avtobusna postaja GPS 63°69.13° – 19°54.21 Google Maps

Uporabljal sem zemljevid Iceland Topo za Garmin naprave, ki je BREZPLAČNO dostopen na http://www.ourfootprints.de/gps/mapsource-island_e.html

Landmannalaugar – Þórsmörk (Laugavegur hiking trail)

Landmannalaugar – Þórsmörk (Torsmork) trek

julij 28th, 2010 Comments off

Trek med Landmannalaugarjem in Torsmorkom (Thorsmork) je eden najbolj popularnih na Islandiji. Pravzaprav najbolj popularen. V štirih dneh prehodiš nekoliko manj kot 60km in se sprehajaš po pokrajini, ki je vsakih nekaj kilometrov nekaj novega in popolno drugega od tiste malo prej. Naslednjič ko sem v tistih krajih moram podaljšati še za en dan, oz. 20km, s hojo mimo Eyjafjalljokulla do Skogarja. Drugič. 🙂

Dan 1 – Landmannalaugar-Hrafntinnusker
Začetek je v “kraju” Landmannalaugar, ki ga sestavljajo tri hiške, naravni bazen s toplo, vulkansko ogrevano vodo in parkirišče za buse. Avtobus vozi iz Reykjavika po še bolj nori pokrajini cirka 4 ure. Kar hitro. Žal pa je takoj ko smo stopili z busa začel padati dež. Ni samo padalo, lilo je. Ah, jebiga… gremo. Do prve koče je 10-12km hoje, precej navzgor. Pokrajina je zanimiva in pisana (zaradi vseh mineralov vulkanskega nastanka so barve res močne in raznolike, ob soncu bi barve tu prav žarele). Začne se skozi “gozd” lave, nekaj kasneje se pridruži še vonj po gnilih jajcih in fumarole. Preči se še kar nekaj snežišč (prekritih s pepelom!) in prvi dan je bilo skupno 600-700m višinske razlike. Ni slabo. Me pa neprimeren rukzak zaradi pretirane obteženosti fajn ožuli in tudi izmuči.

Dan 2 – Hrafntinnusker – Álftavatn
Kako lepo jutro. Vsaj dežuje ne več. Profil zgleda samo navzdol, kar pa ni čisto res, saj so stalno mali in malo večji grički, tako da je treba skozi gor in dol. Zopet neverjetne barve, se pa spreminja rastje, tudi pokrajina, od povsod se pa kaj kadi. In ko po cirka 7 kilometrih zagledaš pred samo nižine in ledenik Myrdalsjokull (pod njem je ognjenik Katla, ki vsake toliko desetletij malo pokašlja) veš, da je najhujše za tabo. V daljavi je tudi jezero Aftavatn, in tam se spi. Sledi samo še spust in relativno dolgočasna hoja po ravnih, z mahom poraščenih, travnikih. Hja, ob družbi prvih ovac. Za konec dneva še vzpon na bližnji hrib, od koder je res lep razgled tako na jezero, kot na drugo stran proti ledeniku.

Dan 3 – Álftavatn – Emstrur (Botnar)
Jutra res presenečajo. Popoldne dežuje, zjutraj lepo. Naprej proti naslednji koči. Najprej malo gor in dol po z mahom poraščenih gričkih… potem pa puščava… yep… puščava… Pokrajina se res hitro spreminja. Vmes je treba prebresti še dve rečici, in ko prideš do ogromnega kanjona veš, da si že na koncu. Bil je pa kar dolg dan, okoli 17km, kljub temu da je večina po ravnini, s tistim nahrbtnikom ni tak mačji kašelj. Je pa kamp oz. koča na odlični lokaciji, saj je ledenik samo en “skok” stran…

Dan 4 – Emstrur (Botnar) – Þórsmörk (Torsmork)
Zadnji dan se začne najprej s spustom proti kanjonu, in potem na drugi strani nazaj gor. Kljub obilici vode, pa ob poti raste le redek mah ali pa kaka druga bolj odporna rastlina. Vedno ko misliš, da je to zadnji vzpon, vidiš še en grič. Zopet dež in prečenje še ene reke. Čisto rjava je bila, in relativno globoka. V nalivu to res ni fajn. Pa še nikamor nimaš za stopit, ker je vse črno in umazano od pepela. Je pa zanimivo. Na drugi strani reke pa zelen gozdiček. Ptički. Rožice. Vmes pa 5-10cm plast svežega pepela. Neverjetno. Kot da bi hodil po svežem snegu. Še zadnji vzpon in spust do avtobusne postaje, od koder pelje bus nazaj v civilizacijo. V tale Thorsmork bo še kdaj treba priti, za kak dan več. Žal je kar oblačno, tako da so pogledi proti pred Eyjafjalljokullom malo zastrti. Vidi se ledenik v vsakem primeru. Umazan od pepela. Malo utrujen 🙂

Mt. Zermulla in Zuc della Guardia

junij 25th, 2010 Comments off

Dva krajša vzpona v Karnijskih alpah.

Vzpon na Mt. Zermulla (2143m) ter kratka ferata na Zuc della Guardia (1911m).

Blatna Parenzana

maj 10th, 2010 Comments off

Prva “resna” kolesarska tura letos. Bilo je fajn, samo “malo” blatno, saj je noč prej še močno deževalo. Nekaj več kot 60 km po delu Parenzane oz. Porečanke (med Bujami in Vižinado), trasi nekdanje proge, ki je povezovala Trst in Poreč.

Več fotk… KLIK

GPS track