Štart na letališče je bil zgoden, saj je bil let že ob 6:30 zjutraj. Marko je seveda v stilu običajnih agencij priporočal dve uri prej na letališču. Ja, sure… takrat še nisem niti šel od doma. Na poti sem spotoma v Naklu pobral Aleš, tako da sva bila ene 5:20 na letališču in 5-10 minut kasneje na kontroli prtljage. Menda zadnja iz skupine, ampak na kontroli prtljage ni bilo gužve, tako da sva bila 25 minut pred boardingom že pred gateom. Prestop v Frankfurtu, in seveda obisk lounga, kjer sem se naziral kot da je sodni dan. Preventivno, če bo hrana za gorenjca na severu Norveške predraga in tudi strateško, ker za maratonca je carb loading obvezen. Je pa drugi let dolg. Čisto sem pozabil kako »razpotegnjena« je Norveška in kam daleč na sever gremo.

Prvi stik s Tromsø ne razočara. Fjordi, gore, še celo nekaj snega je gor na vrhu najvišjih hribov. Pristanemo zgodaj popoldne v prelepo deževno vreme. Hotel je čisto v centru mesta (Radisson Blu) na odlični lokaciji, skoraj nič ni predaleč peš. Po obisku lokalne italijanske restavracije (recimo, da ima Norveške cene, ampak še vedno so sprejemljive tudi za naš žep, pašta pa dobra). Tole bo treba ponoviti tudi pred maratonom, ker carb loading ne škodi.

Po kosilu pa sprehod in dvig številk za maraton, in potem se skupina kar razprši (od bližnje pivnice do sprehoda do jezera nad Tromsø), tako da hitro ostanem sam (se je ne da sem pretirano iskal družbo). Ob sprehodu zagledam »ladjo« v stekleni hali. In si jo grem pobližje pogledat, mogoče je pa to bila ladja za raziskovanje Arktike. Seveda se bolj nisem mogel zmotiti, saj je bila to ladja za lov na tjulnje.

Se pa vreme zelo hitro spreminja, od dežja do prekrasnega večera. No, brez sončnega zahoda, saj ostane sonce vedno nad obzorjem. Je pa svetloba tam nekje okoli 19-20:00 noro lepa, ker sonce se spusti precej nižje in je svetloba prelepa.  In jaz na jogging, saj je tako najlepše videti mesto. In izberem si pot daleč zahodni del otoka, daleč od mestnega centra, do predela imenovanega Telegrafbukta. Kjer končno spet zagledam sonce v daljavi, da narave in zalivčkov niti ne omenjam (Tromsø je na otoku, s tem da je na sredi otoka hrib, ki omejuje sončni zahod v centru mesta). Depresija deževnega popoldneva takoj mine. Par najbolj pogumnih norvežanov (beri: norvežank) se še celo kopa…