Ko gre narobe vse kar gre lahko narobe. Od vremena do… Kljub temu pa je Senja zanimiva prelepa, in je vredna malo več kot pa dnevnega avtobusnega izleta. Glede vremena… verjetno je bilo to daleč najslabše vreme v teh dneh. Lahko bi na roke preštel minute ko ni ali močno pihalo ali vsaj malo rosilo. Pa tudi malo bolj lilo.

Senja je velik otok zahodno od Tromsøja, pogosto opisan kot nekakšni Lofoti v malem. Na razmeroma kratkih razdaljah se menjajo strme gore, ozki fjordi, ribiške vasi in bele peščene plaže. Vse kul? Od Tromsa je oddaljena manj kot 100km. Super. Easy. Ob prihodu v avtobus nam vodička pove, da bomo nazaj najkasneje do 18h. Torej 10 ur, kar je super ker da veliko časa za raziskovanje. No, hold your horses. Hkrati pa lokalna agencija sporoči »ker nismo dobili dovoljenja za bus in prečkanje fjorda s trajektom« bomo morali naokoli. Precej naokoli. Tudi pozabijo povedati, da to že v izhodišču pomeni do otoka 150km in skoraj 3 ure vožnje v eno smer (in to gremo še celo po krajši poti). In ko si na otoku je potem do fotogeničnih plaž in pokrajine še dobrih 50km, kar pomeni skoraj toliko minut vožnje. Ja, ta del Norveške ni znan po avtocestah. Tako, da že čez palec, je tistih 10 ur zelo optimističnih.

Prvi postanek je bil Kaldfjord, manjši kraj zahodno od Tromsøja, stisnjen med morje in gore na otoku Kvaløya. Ni klasična turistična točka, ampak razgledi na fjord so prekrasni. Voda sega globoko med hribe, ob obali so hiše, pomoli in manjši čolni, v ozadju pa se dvigajo strma pobočja. Če ljudi ne vidimo, pa se prosto po kraju sprehajajo vsaj severni jeleni.

Sledi daljši transfer do Senje. Končno. Ceste so marsikje speljane tik ob morju ali skozi tunele, zato je že vožnja po otoku del izleta. Ustavimo se v manjšem zaselku Hamn, kjer lahko z ene točke gledaš proti nazobčanim goram, prekrasnim zalivom, na drugi strani pa je odprto morje. Tam imamo tudi skupinsko kosilo. Ki je (pustimo ceno) zelo zelo okusno, ampak količinsko niti malo primerno za lačne maratonce. To je meni komaj predjed, kaj šele kosilo. Je pa res, da nacionalna hrana vsaj v tem delu Norveške ni nekaj noro raznolika. Imaš ribjo juho, razne rakce, lososa, in to je počasi to… No, pa sredi Senje ti ponujajo še riž s curryjem.  Še dobro, da imam zraven par čokoladic, ker sem po kosilu ostal lačen. Gremo naprej… razgledi res fantastični, žal pa se tudi vreme, ki ima čisto svoje ideje, sfiži in začne precej močno deževati. Tako da tudi postanki niso več preveč romantični, in večina nas je rahlo premočenih. Ustavimo se še na plaži, ki izgleda kot nekaj iz Game of Thrones… no, tudi v skupini imamo kandidatko, ki se odloči zaplavati v severnem morju…

Na poti nazaj pa potem še »manjši« zaplet… na ozki cesti (ja res je ozka, in večina avtomobilov se je res umikala avtobusu) trči naš avtobus z avtodomom. No, oplazita ogledala. Nastane zastoj, treba je vse pregledati zapisati in hitro mine ena ura in še drobiž. Vmes doživi še voznica živčni zlom in je v solzah, saj se ji je to kaj takega prvič zgodilo (pa še sporazumevanje z avtodomarji je bilo oteženo, saj nemška turista nista govorila dobro angleško, na srečo pa smo slovenci lahko tudi prevajalci). Potem pa še vsaj 3 ure vožnje nazaj (po še daljši, a hitrejši in manj zaviti poti). Za nameček se ustavimo še okoli 30 minut pred Tromso, saj nam voznica avtobusa sporoči, da vozi predolgo in da mora počiti 30 minut, drugače bo v prekršku… Prihod nazaj v hotel tako blizu 23 ure, daleč od »predvidenih« 10 ur. Tudi če odštejem nesrečo, se je lokalna agencija grozno zakalkulirala s časom. Tudi lokalna vodička je bila na koncu čisto v solzah, saj je od nekaterih na busu slišala par krepkih (in pravzaprav ona je bila pri vsem tem planiranju še najmanj kriva). In meni je to potrdilo zakaj na tako dolg izlet ne bi šel več z avtobusom. V hotelu na srečo končno, s sedenjem v avtobusu cel dan, trdo prisluženo pivo.

Vglavnem. Senja. Super lepo. Vredno ogleda če ne greš na Lofote. Z avtobusom? No way.