Jutro v Thimphuju. V mestu ostajamo dve noči in seveda sva se z Gorazdom dogovorila, da greva vsaj enkrat teč po mestu. A zadnji dnevi potovanja so pustili posledice – po približno osmih urah spanja nisem bil ravno navdušen nad idejo jutranjega teka v mrazu. Sonce sicer vzide okoli 6:45, svetlo pa postane že 15–20 minut prej. Budnica so bili lokalni potepuški psi. Ti so sicer izjemno miroljubni, a znajo biti zelo glasni – in to celo noč.

Danes je bil na programu ogled mesta in bližnjih znamenitosti. Thimphu je glavno in hkrati največje mesto Butana ter administrativno središče države. Kljub temu ohranja precej umirjen ritem, brez tipičnega kaosa večjih azijskih prestolnic.

Prva postaja je bila spominska stupa (memorial chorten), zgrajena v čast tretjemu butanskemu kralju, Jigmeju Dorjiju Wangchucku, ki velja za očeta modernega Butana. Še enkrat se je potrdilo, kako izjemno ponosni so Butanci na svojo monarhijo. Okoli stupe se domačini v tišini sprehajajo v krogu, molijo, vrtijo molilne mlinčke in se umirjeno pogovarjajo – vzdušje je zelo spokojno in hkrati globoko duhovno. Za razliko od večine chortenov, ki običajno hranijo posmrtne ostanke, ta stupa nima relikvij. Notranjost stupe pa je razdeljena na več nivojev, okrašenih z mandalami, kipi božanstev in simbolnimi upodobitvami tantričnega budizma. V vsakem primeru zanimivo, zanimivo pa je tudi opazovati domačine.

Sledil je obisk kipa sedečega Bude (Buddha Dordenma), ki stoji (sedi?!) na hribu nad Thimphujem. Po nekaterih virih (naš vodič) gre za enega največjih sedečih kipov Bude na svetu. Ogromen bronast kip, pozlačen z zlatom, stoji na hribu Kuensel Phodrang nad mestom in zre v dolino Thimphuja. V notranjosti kipa se nahaja tempelj, v katerem je na tisoče manjših kipov Bude, razporejenih v več nivojih. Kip je bil postavljen v čast 60. obletnici vladavine četrtega butanskega kralja ter simbolizira mir, blaginjo in zaščito države. Zaradi svoje velikosti in lege je viden skoraj iz vseh delov mesta. Šele od tam zgoraj se zares vidi razsežnost mesta – Thimphu je ozko, podolgovato mesto, stisnjeno med hribe, in ko si v mestu sploh nimaš občutka da je tam med 100 in 120.000 prebivalcev. Sedeči buda je tudi kraj, kjer sem prvič opazil prisotnost turistov. Če jih v mestu ni veliko, se jih tukaj kar nabere. Večinoma gre za indijske skupine, zahodnjakov je precej manj. Večjih skupin ni (mogoče največ 15 oseb). To je povezano tudi z logistiko, saj v Butanu ni klasičnih velikih avtobusov; vse je nekoliko manjše, kombiji in mini avtobusi pa sprejmejo največ okoli 20 ljudi.