Kosilo v restavraciji v Thimphuju je bilo – milo rečeno – razočaranje. Spet samopostrežni bife, kjer je bil od mesnih jedi na voljo piščanec z neverjetno količino kosti ali pa govedina v stilu “beef jerky”, ki jo je bilo skoraj nemogoče prežvečiti. Restavracija sicer ponuja tudi klasične jedi po naročilu, a sam se tja ne bi več vrnil. Tudi Google ocene povedo svoje. Edina resna prednost lokacije je, da se nahaja v samem središču mesta, pri stolpu z uro.

Po kosilu pa lokacija, ki sem jo pravzaprav želel zjutraj odteči… Do razgledne točke Sangaygang nad Thimpujem, kjer je na tisoče molitvenih zastavic in en najlepših pogledov na Thimpu. Ne vem zakaj, meni je bil to višek dneva. Super lepa svetloba, mir… in lepi razgledi. Če bi imel čas (me je mikalo, da bi jim rekel, da me pustijo tukaj in da preskočim ogled živalskega rezervata Takin), ampak ok…

In ja, Royal Takin Reserve je ena bolj nenavadnih, a hkrati simpatičnih postaj v Thimphuju. To je majhen živalski rezervat na pobočju nad mestom, kjer živi takin – nacionalna žival Butana, ki je res nekaj posebnega. Na prvi pogled izgleda kot mešanica koze in afriškega gnuja, z ogromnim nosom in čisto svojim “prehistoričnim” izrazom. Seveda tudi tukaj ne gre brez zgodbe: po legendi naj bi takina ustvaril budistični svetnik Drukpa Kunley, znan tudi kot “božanski norec”, ki je prišel iz Tibeta, in ki je po pojedini združil glavo koze in telo krave – in voilà, nastal naj bi takin. Rezervat je bil včasih pravzaprav majhen živalski vrt, danes pa je bolj odprt prostor, kjer živali živijo v precej naravnem okolju, obdanem z gozdovi in bambusom. Poleg takinov se tam sprehaja tudi nekaj jelenov in drugih živali, a takin je seveda glavna zvezda.

V bližini našega hotela se nahaja tudi butanski poštni muzej. Ni posebej razburljiv, a z Gorazdom sva imela konkreten cilj: razglednice in znamke. Pravzaprav sva si izdelala custom znamke – z najino skupno fotografijo, posneto tisto jutro pred kipom Bude. Lep in precej unikaten spominek.

V Thimpu se hitro stemni, zato sva popoldne raje izkoristila za obisk lokalne tržnice s spominki. In to se je izkazalo za odlično odločitev. Kupila sva večino daril in spominkov ter dobila dober pregled nad ponudbo. Večina stojnic prodaja zelo podobne izdelke, a velika razlika v primerjavi s trgovinami je, da so stojnice večinoma v lasti prodajalk, ki izdelke tudi same izdelujejo: šale, torbice, prte, oblačila. Veliko stvari ima oznako made in Bhutan – ali je vse res izdelano lokalno, je težko vedeti, a občutek je bolj avtentičen. Kar se tiče pogajanja za ceno: da, cene so precej fleksibilne. A z Gorazdom se nisva pogajala agresivno v stilu »vi rečete 1000, midva ponudiva 500«. Večinoma je bilo tako, da je pogovor sam tekel in so čez 10 minut sami znižali ceno, brez kakršnegakoli pritiska (kaj pa vem, mogoče sva pa preveč govorila in jih utrujala – no, drugih kupcev je bilo zelo zelo malo). Vsi so bili zadovoljni – midva in prodajalke. Kot je rekla ena prodajalka: Indijci znajo biti precej tečni in začnejo s cenami, kot da so še vedno doma v Indiji. Midva pa sva odšla z nekaj majicami, šali in zelo dobrim občutkom.