Nadaljevali smo z ogledom šole tradicionalnih umetnosti. Tu se mladi – in tudi nekoliko starejši – učijo praktičnih znanj, kot so kiparstvo, rezbarjenje, obdelava tekstila in tradicionalno slikanje. Programi trajajo od treh do šestnajstih mesecev, odvisno od zahtevnosti in področja. Zelo zanimivo, a hkrati sem si težko predstavljal, kako je biti študent tam, saj turistične skupine prihajajo vsakih nekaj ur, hodijo po šoli, fotografirajo in nasploh motijo. Meni osebno bi bilo to precej moteče – verjetno tudi njim. Razumem pa, da so prav ti obiski pomemben vir financiranja šole in dejavnosti. Izobraževalni sistem v Butanu je v veliki meri javno financiran in brezplačen ter tesno povezan z državno filozofijo bruto nacionalne sreče (Gross National Happiness). Osnovno in srednješolsko izobraževanje je za butanske državljane brezplačno, prav tako so brezplačni učbeniki, šolske uniforme in pogosto tudi bivanje v internatih, saj veliko otrok prihaja iz oddaljenih gorskih območij. Pouk poteka večinoma v angleščini, kar je zapuščina britanskega vpliva v regiji, medtem ko je dzongkha (uradni jezik) obvezen predmet. Na terciarni ravni ima Butan razmeroma malo univerz in visokošolskih ustanov. Glavna terciarna institucija je Royal University of Bhutan (RUB), ki deluje kot mreža več specializiranih fakultet in inštitutov po državi, ne kot klasična univerza v enem mestu. Vseeno pa mladi, ki želijo študirati medicino, pravo ali druge znanstvene smeri, morajo na študij v tujino (zlasti v Indijo).

Nato smo se ustavili še v delavnici, kjer so nam prikazali tradicionalno butansko izdelavo papirja. Papir nastaja iz lubja rastline daphne, ki ga najprej posušijo, nato več ur kuhajo, potem pa ročno zmeljejo v mehko kašo. Iz te kaše nato mojstri z mirnimi, izkušenimi gibi oblikujejo liste – nežno jih dvignejo iz vode in jih poravnajo, kot bi šlo za nekaj zelo dragocenega. Sveže narejeni listi se nato sušijo na soncu, skoraj kot perilo – le da je to, kar visi, nekaj precej bolj nežnega in pomenljivega. V celotnem postopku je nekaj skoraj meditativnega: počasno, ponavljajoče se, brez hitenja, kot da je ritem dela usklajen s tempom Butana samega. Tak ročno izdelan papir se tradicionalno uporablja za verska besedila, kaligrafijo in slikanje, in razliko v primerjavi z industrijskim papirjem začutiš takoj. Ima mehko teksturo, rahlo neenakomerne robove in naravno toplino, zaradi katere deluje skoraj “živ”. Ko opazuješ ta postopek, resnično dojameš, koliko potrpežljivosti in znanja je potrebnega za en sam list, in zakaj te obrti v Butanu še vedno ohranjajo – ne kot turistični spominek, ampak kot živ del kulture. Na koncu se seveda nisem mogel upreti in sem kupil nekaj manjših slikic.