Na poti proti Punahki je bila prva postaja Chimi Lhakhang, bolj znan kot tempelj plodnosti. Od parkirišča je približno 15 minut hoje, a vsaj meni pritegne pogled na ženske – namreč butanke se po hribu spuščajo v krilih in visokih petkah. Pot namreč ni nič kaj urejena – še posebej ne za petke – kar prizoru doda skoraj nadrealističen pridih. Sam tempelj od zunaj ni nič posebnega, stoji pa na manjšem hribčku, od koder se odpirajo lepi razgledi na okoliško pokrajino. In šele v templju mi je bolj jasno kako in zakaj…

Chimi Lhakhang slovi po obredih, povezanih s plodnostjo in blagoslovom za pare, ki si želijo otrok. Po tradiciji ženske (in pari?) trikrat obkrožijo tempelj, oprtane z velikim lesenim falusom na hrbtu, ki simbolizira zaščito pred zlimi duhovi, plodnost in seveda blagoslov za družine. Obredi niso omejeni le na domačine – Chimi Lhakhang obiskujejo tudi številni tujci in romarji iz sosednjih držav, zlasti Indije. V notranjosti poteka molitev in, ob majhnosti je tempelj je poln ljudi – zelo spiritualne skupine španskih turistov, ki nas bodo – vsaj na glavnih znamenitostih – spremljali še naslednji dan. Še bolj zanimivo pa je, ko se po hribu navzgor vzpenja mlajši moški z dojenčkom. Po razlagi vodiča je prišel pokazat in blagoslovit »končni izdelek« – rezultat ženinega obhoda okoli templja. Butan zna biti zelo neposreden, a hkrati presenetljivo naraven.

Kosilo je bilo končno res odlično. Prvič doslej smo dobili zelo dobro hrano, pa čeprav je šlo za samopostrežni bife. Na voljo so bili tudi momoti, tradicionalna himalajska jed – nekakšni cmoki oziroma dumplingi, ki jih v različnih oblikah najdemo po vsej Aziji, a tukaj imajo svoj poseben značaj.

Naslednji postanek je bil Punakha Dzong (oz. palača velike sreče), ena najpomembnejših zgodovinskih in verskih institucij v Butanu. Zgrajen je bil 1637 in stoji na sotočju rek Pho Chhu in Mo Chhu, velja pa zaza enega najlepših dzongov v državi. Punakha je bila stoletja glavno mesto Butana in tudi zimska rezidenca kralja, saj leži na približno 1.400 metrih nadmorske višine – skoraj tisoč metrov nižje kot Thimphu in Paro – ter ima zaradi vpliva toplih zračnih mas z juga precej milejše podnebje. Punakha Dzong ima še danes pomembno vlogo: tu potekajo ključni verski obredi, tukaj je bila leta 1907 okronana prva butanska kraljeva dinastija (oz. sedanji Wangchuck) ter leta 2008 podpisana prva ustava države.

Sledil je krajši pohod do visečega mostu, ki velja za enega najdaljših visečih mostov za pešce v Butanu (in po nekaterih virih celo širše). Most visi visoko nad reko in je praviloma brezplačen za prehod, a turistom ga ne priporočajo po 17. uri, oziroma takrat, ko ni prisotnega varnostnika (i wonder why, kao uradno zaradi varnosti, očitno pa so turisti tudi troublemakerji). Na drugi strani mostu se nahaja naš homestay, kjer smo tudi prenočili.