Današnji program vključuje precej dolgo vožnjo v Paro. Čeprav je razdalja “le” okoli 120 kilometrov, to v Butanu pomeni med tri in štiri ure vožnje po ozkih, zavitih cestah, kjer se tempo prilagaja terenu in ne obratno. Še enkrat gremo mimo 108 stup (to, da se voziš po istih cestah v obe smeri je pač slabost Butana, saj cest ni veliko in doline so ozke), smo pa na poti videli več opic… in to na višini skoraj 3000m.

Med potjo se ustavimo pri enem bolj posebnih krajev: železnem visečem mostu Tamchog Lhakhang, ki ga je v 15. stoletju zgradil legendarni tibetanski mojster Thangtong Gyalpo, znan po gradnji železnih mostov po Himalaji. Most, narejen iz železnih verig, je star več kot 600 let in še danes služi svojemu namenu (no, treba ga je seveda vzdrževati, poleg tega so v preteklosti ljudje tudi z njega jemali železo). Prehod čez njega trenutno ni dovoljen, saj se prenavlja. Ampak še stoji in je živ dokaz starodavnega inženirskega znanja.

Paro je umeščeno v široko dolino, ki jo obdajajo gozdnati hribi in visoki gorski grebeni, hkrati pa je to en redkih krajev, kjer je v tem zahodnem delu Butana sploh lahko imeti letališče. Mesto ohranja izrazito tradicionalen značaj (no, v centru so praktično samo turistične prodajalne s spominki, ki jih je precej več kot v Thimpu), saj ni urbanizirano v klasičnem pomenu besede, temveč deluje kot razpršena skupnost manjših naselij, kmetij in templjev. V dolini prevladujejo obdelana polja, predvsem riževa, ki se v ravnih pasovih raztezajo ob reki in dajejo pokrajini odprt videz.

V Paro prispemo ravno v času kosila in gremo v Momo Corner. Končno brez samopostrežnega bifeja – tokrat naročamo z menija. Majhna restavracija, a izjemno hitra in učinkovita postrežba. Na voljo imajo odličen izbor momotov, nekaj juh (tudi z lokalnimi butanskimi rezanci bhakpo) ter klasičen fried rice. Že drugi dan zapored jemo res odlično, kar je po prejšnjih izkušnjah prijetno presenečenje.

Paro že od daleč zaznamuje mogočen Rinpung Dzong, nad njim pa utrdba Taa Dzong, ki danes služi kot nacionalni muzej. Pred ogledom muzeja se je skoraj nemogoče ne ustaviti in opazovati letala, ki pristajajo v ozki dolini – pristanek v Paru velja za enega tehnično zahtevnejših na svetu, kar je s te točke še posebej očitno. Utrdba Taa Dzong je bila leta 1651 kot del obrambnega sistema za zaščito bližnjega Rinpung Dzonga in doline Paro. Njena krožna oblika, masivni zidovi in strateška lega na hribu nad mestom pričajo o njenem prvotnem vojaškem namenu – nadzor nad dolino in zgodnje opozarjanje pred morebitnimi vdori. Danes utrdba ponuja lepo urejeno muzejsko zbirko z zanimivimi eksponati, ki zajemajo zgodovino, religijo in vsakdanje življenje v Butanu.

Sledi še ogled Rinpung Dzonga, enega najpomembnejših dzongov v državi. Ujamemo dobesedno zadnje minute za vstop, saj se zapira ob 17. uri. Dzong navduši z velikimi dvorišči, masivnimi belimi zidovi, bogato poslikanimi notranjimi prostori, lesenimi galerijami in templji, kjer se še vedno odvijajo verski obredi. Poseben čar obiska je, da smo skoraj sami – nobenih drugih obiskovalcev. No, skoraj: kmalu za nami pride še znana skupina zelo spiritualnih Špancev, ki se v eni izmed sob usedejo in začnejo meditirati. Na srečo naš vodič najde alternativni vhod v notranjost templja, tako da ogled kljub temu nemoteno nadaljujemo. Z balkona dzonga se odpre čudovit razgled na Paro, dolino in okoliške hribe. V tišini, brez gneče in s poznopopoldansko svetlobo je to eden tistih trenutkov, ko se potovanje res usede – brez hitenja, brez hrupa, samo prostor, zgodovina in mir.