Priznam. Butan me je očaral s svojo pristno kulturo, neokrnjeno naravo in energijo, ki jo začutiš že ob prihodu. Vsaka dolina, vsak dzong in tempelj imajo svojo zgodbo. Sprehod po ulicah Thimphuja ali jutranji tek ob reki, ob spremljavi laječe pasje družbe in zgodnjega sonca, je bil doživetje. Navdušil je obisk Tigrovega gnezda – treking, vzponi in razgledi na pečinsko postavljen tempelj ob množici domačinov (in seveda turistov) ustvarjajo občutek, da si del nečesa večjega, globoko duhovnega. Hkrati pa, po enem tednu in številnih prevoženih kilometrih, sem morda preprosto samo potreboval aktivnosti, nekaj gibanja, ki je razgibalo tako telo kot um. Da niti ne omenjam tistih trenutkov na prelazu Chele-le, prijaznosti domačink in molitve mladih menihov.

Kulinarično me Butan ni navdušil, čeprav preprosta, a zelo intenzivna hrana, spomni, da je življenje v gorah tesno povezano z naravo, sezonskimi pridelki in tradicijo. Njihov chili paste je sicer izvrsten – pekoč, a poln okusa – in super dopolnilo k marsikateri jedi. Ljudje so zelo prijazni, dostopni tudi do nas, vsiljivih turistov. Vse skupaj dajejo vtis, da tukaj turizem ni prevzel nadzora, ampak da so obiskovalci ritma življenja dolin. Vglavnem, mirna in avtentična destinacija.

Hkrati pa je precej neokrnjenosti in avtentičnosti tudi posledica zaprtosti države za obiskovalce oziroma t. i. trajnostne razvojne pristojbine. Stališče Butana je, da je ključna za ohranjanje njihove edinstvene kulture, neokrnjene narave in visokokakovostnega turizma z nizkim številom obiskovalcev (high value – low impact). Pristojbina (menda) financira izobraževanje, zdravstvo in infrastrukturo ter zagotavlja, da koristi dosežejo državljane, čeprav potekajo notranje razprave in prilagoditve (npr. znižanja pristojbine in spodbude) za uravnoteženje trajnosti z gospodarskim okrevanjem in izzivi nekaterih turističnih podjetij. Vlada jo vidi kot investicijo v prihodnost in način, da obiskovalci prispevajo na “smiseln” način. Tudi naš vodič je bil mnenja, da bi bilo vseeno treba Butan približati več turistom, kar bi seveda lahko tudi koristilo lokalni ekonomiji. Hkrati pa, trenutno je prav dejstvo, da ni hord turistov in množice ljudi ob njih, del tiste privlačnosti, saj to ni Indija ali bližnji Nepal. In moje mnenje o turistični taksi? Nisem proti. Kakor naredi državo cenovno nedostopno za mnoge popotnike, je to hkrati zagotovilo, da Butan ostaja “ekskluzivna” destinacija brez množičnega turizma. To je sicer zelo sebičen pogled, saj bi večja odprtost služila tudi večjemu prilivu turistov in posledično tudi večjim prihodkom za lokalno gospodarstvo.

Glede cen… en teden v Butanu, v skupini in s turistično pristojbino ter leti od izhodiščnih letališč (npr. Delhi, Dubaj, Bangkok) te pride vsaj kakih 2500 EUR. Vse seveda z vključenimi osnovnimi storitvami, brez kakega luksuza – tam cene lahko hitro močno poskočijo. Za en teden decembra znaša pristojbina trenutno 700 USD (100 USD na dan), poleg česar so še namestitve, prevozi in vodič – Butan torej ni destinacija za budget turizem. Tudi infrastruktura dejansko ne omogoča velikih skupin turistov, kar je vsaj meni osebno zelo fajn. Omejene so tudi letalske povezave do hubov za potnike, saj v Butanu pristajajo samo njihovi lokalni prevozniki. Samostojni popotniki so dobrodošli, a brez turistične agencije in vodiča ne moreš veliko, je pa seveda tudi precej drago, saj še vedno rabiš prevoz in vodiča, pa še samostojni popotniki morajo dodatno plačati okoli 40 USD na dan. Brez agencije pa verjetno ne moreš dobiti vize (čeprav, menda je to možno, samo vodiču se ne moreš izogniti). Poleg tega je tudi od lokalnega vodiča odvisno ali je celotno potovanje fajno ali ne. Po internetu bereš precej o vsiljivih vodičih, ki spreminjajo dogovorjeni “program” in te vozijo na mesta, kjer dobivajo provizijo. Čeprav, roko na srce, res nikjer nisem dobil občutka, da smo prišli v tourist trap, kjer nas hočejo obrati do kosti. Vsaj ne direktno 🙂 No, mi smo imeli kar srečo z našim.

Večina turistov obišče zahodni del Butana, kjer so priljubljeni Thimphu, Punakha in Paro (Tigrovo gnezdo je praktično vedno na koncu poti), in poti so skoraj vse enake – dolgi transferji po ozkih cestah, ki vodijo v obe smeri po istih dolinah. Tam je v okolici prej omenjenih treh krajev zgoščena tudi praktično vsa turistična infrastruktura. Občutek imam, da kake velike variabilnosti med posameznimi aranžmaji ni. Posebnost so seveda večdnevni trekingi in to bi bilo v tem delu himalaje super doživeti.

Zato, če bi se še kdaj odločil vrniti, bi zagotovo poskušal organizirati eno manjšo skupinico (skupinica štirih bi mogoče cenovno še šla skozi, kar je manj, je precej dražje na osebo, kar je več pa izgubi na fleksibilnosti) in tudi prilagoditi program ter mogoče potovati malenkost počasneje. Zagotovo bi združil obisk s kakim krajšim trekingom in spanje na poti v kakem homestayu. Mi smo obiskali dolino Haa, ki je turistično neobljudena in to je bilo super. Tam nismo srečali niti enega (!!!) turista in prav zato bi bilo super tam prespati v kakem homestayu. Naslednji obisk bi tudi tempiral v času kakega izmed festivalov (npr. njihov nacionalni praznik je 17. decembra, en teden po našem odhodu), ki so zagotovo barvito in nepozabno doživetje. V vsakem primeru pa sem skoraj prepričan, da tudi v času glavne turistične sezone njihove znamenitost ne pokajo po šivih, no, vzpon na Tigrovo gnezdo v koloni res ne bi bil prijeten. Vzhodni Butan pa bi bil itak doživetje, saj tam sploh ni veliko turistov… Vse to je trenutno možno samo ob predpostavki, da se najame agencijo in vodiča. Brez njih se je mogoče samo sprehajati v okolici Thimpu in Paro, pa še tam je možno, da te ne pustijo v znamenitosti (sploh pa ne v temlje in dzonge). Razumem, da je to njihova turistična politika (s tem kontrolirajo dotok turistov in jih tudi usmerjajo, predvidevam, da tudi dobijo “pristnejšo” izkušnjo), ampak vseeno na trenutke (in res zelo redke trenutke) delovalo kot obisk Severne koreje (ker si imel stalno zraven vodiča). Samo da so bili ljudje v Butanu dostopni in dejansko svobodni. Srečni? Tudi, vsaj delujejo tako. Čeprav, v državi je med mladimi precej problemov. Brezposelnost je visoka, emigracija pa visoka, zlasti izobraženega kadra. Zaprtost države ima svoje posledice in podjetniške iniciative je malo. Ekonomsko so odvisni predvsem od izvoza električne energije (hidroenergija) in turizma. Tako, da je ta “sreča” zelo dvorezen meč in v državi se ne cedita samo med in mleko… šele leta 2023 je po UN klasifikaciji tako Butan “prestopil” iz LDC (najmanj razvite države) med razvijajoče se države.

In za konec vprašanje… pa je vredno? Kljub navdušenju je odgovor vseeno “samo” zadržani ja. Po eni strani je zelo vredno obiska, saj dobiš resnično vpogled v zadnje himalaljsko kraljestvo, ki je zavestno precej odrezano od sveta. Hkrati pa si, vsaj z obvezo najema lokalne agencije in vodiča si vkalupljen v relativno fiksen program, ki poteka po ustaljenih tirnicah in je zelo malo prostora za improvizacijo. Predvidevam pa, da se vse da dogovoriti. 🙂