Današnji načrt je obisk doline Haa, ene manj znanih in obiskanih dolin v Butanu. Že sama pot je doživetje. Cesta vodi čez prelaz Chelela, na skoraj 4.000 metrih nadmorske višine. Ozka, ovinkasta in neverjetno lepa – dva avtomobila se komaj srečata. Pokrajina se hitro spreminja: Paro leži na približno 2.300 metrih, kmalu pa nas obdajajo le še iglavci in odprti gorski travniki. Občutek je skoraj alpski, kot kakšna visoka gorska cesta v Evropi. Iskreno – tole bi bila sanjska trasa za kolesarski izlet.

Na vrhu prelaza vprašam vodiča, koliko časa bomo tu, a odgovora pravzaprav nima. Ve le, da bomo nekje obesili molilne zastavice – kje točno, se bo že pokazalo. Z Gorazdom malo nad prelazom (po občutku kakšnih deset minut hoje) zagledava stupo in si rečeva: do tja pa morava. In skoraj stečeva tja, ker kao ne vemo koliko časa bomo tukaj. Po kakšnih 200 metrih hoje se odpre planjava, ki je s ceste sploh ne vidiš. Tam naletiva na skupino menihov, ki se pripravljajo na molitev, in nekaj žensk v civilu, ki skrbijo za hrano in pijačo. Obrnjeni so proti gori Jomolhari, ki je ena najbolj svetih gora v Butanu (7326m), saj velja za zaščitniško božansko zahodnega Butana (imenuje se tudi Boginja gora). Ena izmed žensk nama pomaha in naju povabi na čaj. Takšni trenutki – spontani pogovori z lokalci – so vedno super. Na koncu dobiva še kos torte, ki je presenetljivo odlična in pravzaprav prva res omembe vredna sladica, ki sem jo jedel v Butanu. Še danes mi je žal, da sem jo tako hitro zmazal in niti ene fotografije nisem naredil.

Sledi še do kratek vzpon do stupe nad prelazom, kjer tudi obesimo zastavice (no, z mačeto je največ dela naredil naš lokalni vodič) 🙂

V dolini Haa po mnenju našega lokalnega vodiča ni veliko turističnih zanimivosti. Verjetno najpomembnejša kulturna in verska znamenitost je Lhakhang Karpo (Beli tempelj), skupaj z bližnjim Lhakhang Nagpo (Črni tempelj). Po legendi sta bila templja zgrajena v 7. stoletju, ko sta na tem območju pristali dve sveti ptici, ki sta označili kraj za širjenje budizma. Obiskali smo beli tempelj, ki je preprost, a zelo star, z močnim simbolnim pomenom za domačine, saj predstavlja eno najzgodnejših središč budizma v tej dolini.

Po obisku templja sledi kratek sprehod po glavni ulici vasi, nato pa že čas za povratek. Priznam, da sem bil nad tem nekoliko presenečen. Dolina Haa ponuja precej več kot zgolj en ali dva templja. Neokrnjena narava je idealna za sprehode, trekinge in počasno raziskovanje, brez hitenja in množic. Tukaj bi si brez težav predstavljal prenočevanje v kakšnem homestayu, kjer bi se dan končal v popolni tišini. Kulturni program, ki smo ga videli prvi dan potovanja, bi bil še toliko lepši prav tukaj, sredi narave in ob res čudoviti kulisi. Da niti ne omenjam lokostrelstva, kjer bi lahko ponujali krajše tečaje ali predstavitve. Razumem v katero smer turistični delavci gredo (tudi v Bhutanu), ampak neokrnjena narava in prekrasna dolina bi lahko bila super privlačna za obisk.

Na poti nazaj še piknik v naravi. Super hrava, na s soncem obsijanjem travniku… okusno, prekrasno…