Prvi postanek je bila nekdanja kolektivna farma Polarna zvezda, ki se nahaja dobro uro vožnje južno od Tashkenta. To seveda ni na običajnem »tourist trailu« ogleda Tashekenta. Muzej na tej nekdanji kolhozni farmi je posvečen Kimu Pen Hwa-ju, ki je bil dolgoletni voditelj korejske skupnosti in tudi predsednik te farme. Vodil je kmete pri preoblikovanju močvirja, osvojil dve medalji Heroj socialističnega dela, vzgojil nogometne zvezde in spremenil javno mnenje. Vglavnem, farmo je preoblikoval v uspešen model socialističnega kmetijstva. Je bil pa obisk seveda ideja Nicka, ki ima v Pekingu agencijo, ki je specializirana za izlete v Severno Koreju. Muzej sam je bil preprost z nekaj predmeti, in sam po sebi ni bil posebno zanimiv. Je bila pa zanimiva lokalna vodička, korejska potomka, ki je imela številne zanimive zgodbe.

Vglavnem, zgodba Korejcev v Uzbekistanu je fascinantna. Leta 1937 je Stalin iz sovjetskega daljnega vzhoda (npr. okolica Vladivostoka) v države centralne Azije, zlasti v Uzbekistan, prisilno preselil preko 170.000 ljudi, saj je obstajala nevarnost »japonskih« špijunov, infiltiranih med korejsko skupnost. Izgnani korejci so se v Uzbekistanu soočili s težkimi razmerami, saj obljubljene finančne pomoči ni bilo, bili pa so večinoma riževi pridelovalci in ribiči, ki so se težko prilagodili sušnemu podnebju. Trajalo je nekaj let in ti korejci so ustvarili svoje skupnosti, zgradili namakalne sisteme in si v nekaj letih povrnili ugled in omogočili preživetje. Danes živi v Uzbekistanu približno 180.000 etničnih Korejcev, znanih kot Koryo-saram. Ta številka se je zmanjšala od vrhunca sovjetske dobe, ko jih je bilo v celotni Sovjetski zvezi okoli 400.000. Korejska skupnost v Uzbekistanu je ena največjih izmed postsovjetskih držav, čeprav so številni mladi migrirali v Južno Korejo. Korejska kultura se še vedno ohranja, vendar je večina Koryo-saram (tako se imenuje skupnost) zdaj rusificirana, pri čemer le manjši del mladih še uči sodobno korejščino. Ko smo se vozili smo šli mimo ogromnega korejskega marketa, kjer se lahko dobi vsa tradicionalna korejska živila, vključno s kimchijem.

Sledi premik do Institute of the sun, ki se nahaja na vrhu manjšega hribčka, ob vznožju gorovja Tien Šan. Nekoč je bilo to strogo zavarovano območje in največja vojaška skrivnost. To je pravzaprav velikanska sončna peč – koncentrator sončne svetlobe(ena izmed dveh nasvetu), ki vključuje parabolično zrcalo, sestavljeno iz 10.700 ogledal. Kompleks je bil zgrajen v sovjetski dobi med letoma 1981 in 1987. Sončna energija, zbrana v tem koncentratorju, lahko doseže temperature do 3000°C, kar so nekoč uporabljali za izdelavo visokokakovostnih zlitin in materialov za vojaško in vesoljsko industrijo (npr. tam so testirali materiale, ki so prekrivali rusko vesoljsko vozilo Buran). Danes se uporablja predvsem za znanstvene raziskave, proizvodnjo industrijske keramike in razvoj obnovljivih virov energije. Lokacija je bila strateško izbrana zaradi nadmorske višine, jasnega neba in obilice sončnih dni, saj območje uživa 270–290 sončnih dni na leto. Hja, žal je bil obisk na točno enega izmed 70-90 nesočnih dni, saj je bilo oblačno in vse skupaj ni bilo preveč impresivno. Poleg tega kompleks trenutno prenavljajo, tako da je večina kompleksa eno veliko gradbišče. Je bila pa zanimiva vožnja tja, predvsem skozi vinsko regijo Parkent. Ja, pa celotni kompleks izgleda kot neko skrivno orožje zlikovcev iz filmov Jamesa Bonda.