Koča Fimmvörðuháls je ena ključnih točk na priljubljeni pohodniški poti Fimmvörðuháls, ki povezuje Skógar z Þórsmörkom na jugovzhodu Islandije (in se potem nadaljuje do Landmanlaugarja). Koča se nahaja na približno 1050  metrih nadmorske višine, v osrčju vulkanskega območja med dvema velikima vulkanoma – Eyjafjallajökull in Mýrdalsjökull. Nudi osnovne nastanitvene možnosti za pohodnike, ki si želijo prenočiti med potjo. Dnevnih obiskovalcev je malo, večina ljudi se tam ustavi na poti med Þórsmörkom (Thorsmork) in Skogarjem.

Izbruh vulkana Eyjafjallajökull je bil eden izmed najbolj znanih vulkanskih dogodkov v zgodovini Islandije in je pomembno tudi spremenil področje okoli te koče. Vulkanski izbruh je ustvaril obsežno lavinsko območje in odprl nove vulkanske cevi, kar je povzročilo masivne izbruhe pepela in lave le nekoliko severno od grebena, kjer je koča. Danes je nedaleč stran »nov« hrib in se tudi lepo vidi kje bila nova lava.

Prvotna ideja je bila, da avto pustim v Skogarju in se odpravim do Þórsmörka, potem pa nazaj z javnim prevozom. Še raje pa obratno. Vse skupaj je 26-27km, kar ni preveč hoje za en dan. Žal je načrte pokvaril islandski javni promet, saj brez dodatnih nočitev (ali pa dragih taksijev) tega skoraj sam ne bi mogel izpeljati (je bila sicer opcija avtobusa iz Þórsmörk ob okoli 20h, ki naj bi šel tudi do Skogarja, ampak to ni bilo 100%). Zato sem se odločil, da grem do vrha kar iz Skogarja in potem po isti poti nazaj. Poleg tega, na južni strani je bilo vreme lepo, sončno, na severni pa oblačno… tako da tako je pač bilo. Je pa tudi res, da je moj edini “vodič” bila zelo osnovna slika (levo), tako da sem se samo enkrat malo “zahodil”, ko sem iskal “suh” prehod čez potok in na koncu, ko sem pač zgrešil odcep 🙂 S tem da ja, “originalna” slika malo vara glede razdalje od Skogarja do mosta čez reko… in to me je kilometrsko kar precej zavedlo.

Pot se začne ob slapu Skogar (pravzaprav nekaj metrov nad morjem) in s stopnicami, ki so bile seveda polne turistov. Menda naj bi bilo stopnic 527. No, jaz hitro opravim z gužvo in kmalu je bilo zelo malo pohodnikov. Prvih 5km gre pot stalno ob slapovih in razgledi so odlični. Pot preči reko preko mosta (Bru) po nekje 8,5km (do tam sem rabil uro in 35 minut in je višina okoli 600 metrov nad morjem).

Po mostu pa se razcepi. Krajša in bolj enostavna pot gre po cesti mimo koče Baldvinsskáli (do tam gre cesta) in je označena z modrimi palicami, lepo pa gre daljša in nekoliko težja pot in je tudi bolj slikovita. Jaz seveda izberem bolj zahtevno pot, itak pa naj bi bilo do vrha »samo« še 6 kilometrov. Manj kot sem jih naredil. Pri mostu je tudi obvestilo, da to je »zadnja« tekoča voda na tem trailu do naslednje doline, tako da je bilo treba napolniti zaloge.

Kmalu po mostu se tudi počasi konča vegetacija, ki skoraj izgine nekoliko nad višino 700m nad morjem. Vidi se tudi, da je ta pot manj obljudena in shojena, saj srečam na celotni poti samo dva pohodnika, pa še ta se spuščata. Pot preči preko kar nekaj potokov in snežišč in se potem na koncu strmo povzpne do koče. Me je malo presenetilo, da sem bil do tukaj tako »počasen«, saj sem porabil do vrha 3 ure in 20 minut (torej več kot pa do mosta, do kamor je bilo več kilometrov). Na vrhu se odpre lep razgled proti pokrajini na severu in tudi novim lavinskim področjem. V planu je bilo, da naredim še en krog okoli novih lavinskih polj, ampak se zato nisem odločil, saj sem že do vrha naredil preko 15 kilometrov in bi tisto podaljšalo pot še za 3-4km in 30-40 minut hoje. In te že tako sem bil pozen. Šele na vrhu sem opazil, da je v hrbet stalno malo pihal veter in šele takrat sem si nadel vetrovko.

Odločil sem se, da grem na standardno pot in grem tam, saj je pot hitrejša. No, od koče do same poti sem rabil skoraj 20 minut. Sledilo je še eno prečenje reke, ki sicer ni bila prav globoka je bila pa podlaga peščena, kar je pomenilo, da sem imel čevlje polne vode in peska ????En spust je bil rahlo neprijeten brez palic, saj je bilo strmo in peščeno, ampak hitro si ob koči Baldvinsskáli. Od tam pa se je nazaj do mosta »po cesti« kar vlekla pot. In stalno sem prehiteval pohodnike. Bi bila pa to odlična pot za tek tako gor kot dol. Ob mostu potem napolnim zaloge vode in kmalu se začne spet veličastna promenada slapov… Ampak tudi meni se že rahlo ne da več hoditi dol.

Epilog: Fajn trek, lepi razgledi, še lepši pa bi bil, če bi lahko izvedel prečenje. Iz doline sem skupaj prehodil 30,8km, naredil 1450 metrov višincev (najvišja točka je bila sicer okoli 1050 metrov nad morjev), porabil pa 6 ur in 45 minut. V tekaškem koraku bi zagotovo prišel precej hitreje gor, predvsem pa dol.