Laugavegurinn Ultra Maraton je eden najbolj znanih in zahtevnih ultramaratonov na Islandiji, ki poteka po slikoviti in razgibani poti Laugavegur, ki se razteza od Landmannalaugarja do Þórsmörka. Proga je dolga med 53 in 55 kilometrov in se uvršča med najlepše gorske maratone na svetu, saj udeležencem omogoča, da doživijo edinstvene naravne lepote islandske divjine. Poteka po poti Laugavegur, ki je znana po svoji raznolikosti in dramatičnih pokrajinah – gre se mimo geotermalnih področij, mimo barvitih ryolitnih gora, čez črne peščene puščave, zelene doline in mogočne ledeniške reke. Pot sem prehodil že leta 2010 in že takrat sem si rekel, da bi bilo zanimivo to pot narediti enkrat v kosu.
Prijava na maraton poteka vsako leto novembra na spletni strani https://www.laugavegshlaup.is/en . V žreb se lahko prijavijo vsi z minimalnim številom ITRA točk 370 (sam sem to imel od UTVV maratonov v Vipavi), kar naj bi omogočilo, da se v cilj pride v največ 9h15m. Prijava je bila precej draga (51.000 ISK – kar je okoli 340 EUR), k temu pa je potem treba dodati še prevoz na izhodišče in iz cilja nazaj do Reykjavika (19.000 EUR – 125 EUR). Sam sem dobil mesto prvo leto, ampak načeloma je pravilo, da po dveh neuspelih prijavah (ki te nič ne stanejo), tretje leto avtomatično dobiš možnost sodelovanja.
Prevzem številk je bil možen dva dni prej, v Reykjaviku. Na srečo sem imel avto, tako da je bil dostop do tega prevzemnega mesta enostaven. Tam smo tudi pustili torbo, ki smo jo želeli imeti na poti. Jaz sem dal v to torbo rezervne tekaške čevlje, nogavice, majico in seveda hrano. Ob prijavi so tekače razporedili v skupine, ker sem ob prijavi navedel, da naj bi rabil do cilja okoli 6 ur in pol, sem bi tako razporejen v tretjo, zeleno skupino. Kar vem sedaj je to, da so bili v moji skupini prepočasni, in bi moral iti vsaj v eno skupino prej.
Štart avtobusov je bil ob 4:30 zjutraj in pot do Landmannalaugarja je z enim krajšim postankom trajala okoli 4 ure. Zanimivo je to, da smo za zadnjih 30km porabili skoraj uro. Ja, tako počasi je šel bus po res slabi makadamski cesti. Organizacija je bila super. Povsod je bilo dovolj WCjev, jasno je bilo označeno in povedano kje odložiti prtljago… Tudi v štartu smo dejansko čakali samo pol ure do štarta, kar je idealno. Ker je proga na začetku kar ozka je bilo organiziranih 5 skupin. Če je še v Reykjaviku močno padal dež, pa je bilo tukaj zelo prijetno. Zato se sem odločil, da tečem kar v kratkih hlačah in kratkih rokavih, ker je vseeno bilo tam okoli 10c.
Landmannalaugar (600m)– Hrafntinnusker (1025m) – razdalja 10km
Prvi del se večinoma vzpenja, ampak res malo klančkov je res strmih. Začne se tek mimo polj lave, pokrajina je zelo barvita… Teka se ob fumarolah, stalno se kje kaj kadi in brbota. Super. Po prvih nekaj minutah se pot končno malo razširi, tako da lahko prehitevam sotekače. Nekje na 800m nad morjem se začnejo prva snežišča, ki jih je treba prečiti. In glede na to, da je sneg povečini mehak, tek ni prav prijeten in nenaporen, pa še prehitevati prepočasne tekače je zelo težko in predvsem utrujajoče. Tukaj se na parih mestih tudi prvič »zabrede« v kak potok ali vodo. Ob prvi vodi se še nekako poskusaš izogniti po kamnih, naslednjih pač direkt zabredeš. Snežiščem se potem pridruži še megla in na višini nad 1000m je bila vidljivost res slaba (najvišja točka je okoli 1050m). Pri koči samo odložim smeti (pojedel sem en gel) in hitro nadaljujem…
Hrafntinnusker (1025m) – Álftavatn (545m)– razdalja 11,3 km (skupaj 21,3 km)
Po koči se večina vzpenjanja koča, še vedno pa naslednjih 5-6km pot poteka stalno malo dol in malo gor. Potem pa se hitro spusti skoraj 400m, in tukaj je nastal res zamašek, saj nekateri pač navzdol tečejo zelo previdno , na precej zahtevnem in tehničnem terenu (kamni) je bilo pa težko prehitevati. Na dnu nas je pričakala prva večja rečica za prečiti, hkrati pa še ena zadeva, ki je zaznamovala cel dan – močan protiveter. V zavrtju tekača pred tabo še nekako gre, ko si pa enkrat v vetru… Do koče sem rabil dve uri in pol, kar je bilo nekoliko počasneje od pričakovanj. Noge so pa še super, počutje tudi, prehrana poteka v skladu z načrtom. Ampak moj del kao »prihaja«, torej ravnina.
Álftavatn (545m) – Blafjallakvisl (560m) – razdalja 5,1 km (skupaj 26,4 km)
Na vmesni točki, na južnem bregu reke Blafjallakvisl je nas čakala prtljaga. Do tam je proga šla skozi malo gor, malo dol, in ni bilo neke prave ravnine. Kar naporno za tekat, ampak je bila pa pokrajina res lepa. Obkroženi s potočki in zelenjem, trail pa res lep. Očitno sem bil na tem, tehnično najlažjem delu, preveč navdušen nad lepoto okolice, da sem se enkrat spotaknil in fajn prebrnil. To je pa tako če daš možgane na off. Pa prečenje kar nekaj potokov, mimo koče Hvangill in na koncu še prečenje reke Blafjallakvisl (in to prečenje je bilo drugo največje danes – nekje do mojih kolen je bila voda). Odločil sem se, da vzamem samo par gelov in to je to. Nisem bil preveč spreten, zato sem pri odpiranju/zapiranju vrečke izgubil kako minuto.
Blafjallakvisl (560m) – Emstrur (475m) – razdalja 10,8 km (skupaj 37,2 km)
Nekako sem upal, da bo ta del moja najmočnejša točka. No sem upal in se totalno zmotil. Pot za hiter tek po ravnem je kar neprijetna, saj je to trail s precej skalami in večjimi kamni in niti ne lepa makadamska pot (kot se jo spomnim iz leta 2010). Vseskozi je prisoten močan proti veter, ampak vzdržujem kar lep tempo in hitro prehitim tekače, ki so šli pred mano v menjalni coni. In potem… del, ki sem ga pozabil… črna peščena puščava… kjer nas zajame pravi peščeni vihar… in ne, ni bilo prijetno, sploh pa ne brez očal in v kratkih rokavih. Prav bolelo je po rokah in nogah, brez očal pa nisem nič več videl.Najbolj neprijetnega dela, z močnim proti vetrom in peskom je bilo mogoče samo 2-3 km, ampak tam je bil tek skoraj nemogoč (vsaj meni – mogoče, če bi imel vetrovko in očala bi še nekako šlo). Gela v tem delu ne vzamem, tudi piti ne morem, saj je ustnik na flaši poln peska. Čez greben je na srečo pesek zamenjal dež, tako da vsaj ni več bolelo na koži in je spralo pesek z rok… Vglavnem, take razmere mi niso po godu, in veliko (predvsem islandskih) sotekačev, ki sem jih prej po ravnini prehiteval, me je sedaj dohitelo in tudi prehitelo… Zaradi razmer tukaj seveda nisem niti pod razno vlekel ven telefona, zato fotk ni… Sem pa zaradi vsega tega vetra začel čutiti bolečine v obeh rokah… me je očitno fajn prepihalo.
Emstrur (475m) – Thorsmork (205m) – 16,1 km (skupaj 53,3 km)
Po res katastrofalnem lokalnem vremenu sem se tega dela pravzaprav zelo veselil. Po koči Emstrur se je tudi vreme izboljšalo (veter pojenjal, ker je bila lega bolj zatišna), in proga se je takoj začela z razgibanim terenom, naprej spustom, vzponom. Najbolj tehnični je bil spust do mosta čez reko, do kamor so bile še celo vrvi. Je pa ta del višinsko drugi najbolj zahteven, saj, kljub temu da se gre precej dol je kar nekaj vzponov. Vmes pa že par dolgih ravninskih delov. Na km 42 (na vrhu enega izmed vzponov) vzamem en gel in mi ne leži, pravzaprav mi naredi prav slabo in razmišljam, da bi se ustavil in vse zbruhal (verjetno sem ga vzel prehitro po Emstrurju). Tako da se na ravninskem delu par kilometrov prav vlečem in sploh ne morem več razviti nobene hitrosti. Komaj in s težavo se premikam okoli 6 minut na km… Totalno brez energije (kljub temu da sem do sem pojedel že dve energijski ploščici, par kosov banan in 8 gelov). Tam okoli 48km probam še z enim gelom in ta mi na srečo spet da energijo, tako da lahko normalno pridem do konca. In ja, v zadnjih 5 km so trije večji vzponi in eno prečenje precej velike reke (voda nad koleni) – kjer pa je bila na srečo vrv za varnost. Na koncu je sledil še vzpon na vrh hriba in spust, ki sicer ni bil strm ali tehnično zahteven, je bil pač single trail…
To je to. Čas. 53,3km in 6h03m13s. Malo razočaranje, saj sem pričakoval čas precej pod 6 urami. V normalnih razmerah bi zagotovo šel pod 6 urami, saj je tudi zmagovalec zaostal za lanskim časom za okoli 15 minut…. In seveda sem pričakoval, da bom višje v razvrstitvi starostne skupine. Tako pa sem bil skupno uvrščen na 57. mesto (med 497 tekači in tekačicami, ki so prišli v cilj) in na 6. mesto v starostni skupini (med 75). Ja, za tretjim mestom sem zaostal za 15 minut, kar je po eni strani ogromno, po drugi strani pa na taki razdalji relativno malo. Je pa bil tale tek super lepa izkušnja in ne rečem, da ga kdaj ne bom spet ponovil. In ga tudi vsakomur priporočam. V cilju smo bili vsi črni po obrazu in še islandci ne pomnijo, da bi bilo v zadnjih letih v času tega teka tako vreme. Sicer pa, če odštejem peščeni vihar, dež, veter in še kaj, smo imeli res super vreme. Na koncu je preostal še tuš, večerja in še skoraj 4 urna vožnja nazaj v Reykjavik (od tega smo se uro in pol vozili po makadamu, čez premnoge reke in potoke, samo 26km).