Trek med Landmannalaugarjem in Torsmorkom (Thorsmork) je eden najbolj popularnih na Islandiji. Pravzaprav najbolj popularen. V štirih dneh prehodiš nekoliko manj kot 60km in se sprehajaš po pokrajini, ki je vsakih nekaj kilometrov nekaj novega in popolno drugega od tiste malo prej. Naslednjič ko sem v tistih krajih moram podaljšati še za en dan, oz. 20km, s hojo mimo Eyjafjalljokulla do Skogarja. Drugič. 🙂

Dan 1 – Landmannalaugar-Hrafntinnusker
Začetek je v “kraju” Landmannalaugar, ki ga sestavljajo tri hiške, naravni bazen s toplo, vulkansko ogrevano vodo in parkirišče za buse. Avtobus vozi iz Reykjavika po še bolj nori pokrajini cirka 4 ure. Kar hitro. Žal pa je takoj ko smo stopili z busa začel padati dež. Ni samo padalo, lilo je. Ah, jebiga… gremo. Do prve koče je 10-12km hoje, precej navzgor. Pokrajina je zanimiva in pisana (zaradi vseh mineralov vulkanskega nastanka so barve res močne in raznolike, ob soncu bi barve tu prav žarele). Začne se skozi “gozd” lave, nekaj kasneje se pridruži še vonj po gnilih jajcih in fumarole. Preči se še kar nekaj snežišč (prekritih s pepelom!) in prvi dan je bilo skupno 600-700m višinske razlike. Ni slabo. Me pa neprimeren rukzak zaradi pretirane obteženosti fajn ožuli in tudi izmuči.

Dan 2 – Hrafntinnusker – Álftavatn
Kako lepo jutro. Vsaj dežuje ne več. Profil zgleda samo navzdol, kar pa ni čisto res, saj so stalno mali in malo večji grički, tako da je treba skozi gor in dol. Zopet neverjetne barve, se pa spreminja rastje, tudi pokrajina, od povsod se pa kaj kadi. In ko po okoli 7 kilometrih zagledaš pred samo nižine in ledenik Myrdalsjokull (pod njem je ognjenik Katla, ki vsake toliko desetletij malo pokašlja) veš, da je najhujše za tabo. V daljavi je tudi jezero Aftavatn, in tam se spi. Sledi samo še spust in relativno dolgočasna hoja po ravnih, z mahom poraščenih, travnikih. Hja, ob družbi prvih ovac. Za konec dneva še vzpon na bližnji hrib, od koder je res lep razgled tako na jezero, kot na drugo stran proti ledeniku.

Dan 3 – Álftavatn – Emstrur (Botnar)
Jutra res presenečajo. Popoldne dežuje, zjutraj lepo. Naprej proti naslednji koči. Najprej malo gor in dol po z mahom poraščenih gričkih… potem pa puščava… yep… puščava… Pokrajina se res hitro spreminja. Vmes je treba prebresti še dve rečici, in ko prideš do ogromnega kanjona veš, da si že na koncu. Bil je pa kar dolg dan, okoli 17km, kljub temu da je večina po ravnini, s tistim nahrbtnikom ni tak mačji kašelj. Je pa kamp oz. koča na odlični lokaciji, saj je ledenik samo en “skok” stran…

Dan 4 – Emstrur (Botnar) – Þórsmörk (Torsmork)
Zadnji dan se začne najprej s spustom proti kanjonu, in potem na drugi strani nazaj gor. Kljub obilici vode, pa ob poti raste le redek mah ali pa kaka druga bolj odporna rastlina. Vedno ko misliš, da je to zadnji vzpon, vidiš še en grič. Zopet dež in prečenje še ene reke. Čisto rjava je bila, in relativno globoka. V nalivu to res ni fajn. Pa še nikamor nimaš za stopit, ker je vse črno in umazano od pepela. Je pa zanimivo. Na drugi strani reke pa zelen gozdiček. Ptički. Rožice. Vmes pa 5-10cm plast svežega pepela. Neverjetno. Kot da bi hodil po svežem snegu. Še zadnji vzpon in spust do avtobusne postaje, od koder pelje bus nazaj v civilizacijo. V tale Thorsmork bo še kdaj treba priti, za kak dan več. Žal je kar oblačno, tako da so pogledi proti pred Eyjafjalljokullom malo zastrti. Vidi se ledenik v vsakem primeru. Umazan od pepela. Malo utrujen 🙂