Bivak Marrusich

Na nevejskem sedlu sva tokrat izkoristila gondolo in se pripeljala do koče Gilberti (14 EUR povratna, 10 EUR v eno smer). Prav fajn je, da lahko začneš hoditi že na taki višini. Cilj je tokrat bivak Marrusich, okoli dve ure stran, po severnih pobočjih Kanina. Pot gre na začetku od koče rahlo navzdol, v manjšo kotanjo, kjer se je treba držati dense poti proti sedlu Grubje (S. Grubia). Pot se po kakih 500m začne strmeje vzpenjati proti stari vojaški utrdbi iz prve svetovne vojne na sedlu Bela Peč (2005m). Za utrdbo se pot nadaljuje po stari vojaški mulatjeri, ki gre stalno malo dol in gor. Ker sva šla začetek septembra ni bilo snega, menda pa so nekatere grape, ki jih mulatjera preči, še dolgo v poletje prekrite s snegov. Lepa in razgledna visokogorska pot pa nas po kaki uri in 15m ne prehitre hoje pripelje do bivaka Marrusich. Le malo stran, na prevalu, se odpre pogled v Rezijo. Sam se potem odločim, da grem na hitro še “krožno” na Vrh Grubij (2240m). Najprej grem okoli hriba po razmeroma položni poti do lepega visokogorskega travnika pod Žrdom (ja, tudi spogledoval sem se, da bi šel gor – v tekaškem koraku bi verjetno gor in dol rabil manj kot uro) in se potem po travnatem in precej položnem pobočju povznem na vrh. Vzpon in spust sta super lepa, saj se stalno hodi po travnatem brezpotju.
Celotna pot od koče Gilberti do bivaka in nazaj je trajala okoli 4h in je enostaven, ne pretežak sprehod (okoli 8km skupaj). In v koči so imeli zelo dobro furlansko sirno jed – frika.
Na koncu pa spet nisem mogel iz svoje kože – spet sem se sprobal v teku navzdol… tokrat sem za okoli 3,4km in 730m izgube višine porabil 22 minut . Spust je potekal po “servisni” cesti na smučišču, ki je bila mestoma betonirana in zelo strma (v povprečju okoli 20-22%)… previdnost je bila glavna!