Tokrat ne bom opisoval najlepših in ohoho dobrih tekov. Po dveh oktobrskih maratonih je bila pot na Islandijo čas za počitek in regeneracijo, tek pa sem izkoristil samo kot sredstvo za “hitrejše ogledovanje”. Bilo je mrzlo, vetrovno, v Olafsviku pa še deževno. Ampak skupna ocena je odlično.

Hvoll hostel – lokacija, nekje na južni obali Islandije (6 km)

Ker smo relativno zgodaj prišli iz ledeniške lagune, vreme se je pa čisto zbistrilo, sem se odločil za tek do bližnje vasi, ki leži ob cesti (tam je tudi veliko ovc, videl sem tudi konje, tako da bi lahko naredil kako vredu slikico). Čez palec sem računal malo več kot 5km v eno smer. In najboljši načrti se sfižijo, saj se mi je na teku pridružil lokalni kuža (recimo da islandski Fido saj nimam pojma kako mu je ime). Zelo prijazen in na vsak način je želel z mano. Probal sem šprintanjem in je tudi on šprintal. Ustavil ga ni niti most. Preprosto je hotel tekat z mano, mogoče pa se je bal za mojo varnost. No, ker sem čutil odgovornost do njega seveda nisem šel predaleč, sploh pa ne čez relativno prometno cesto. Hkrati pa… Fido se je po ene 3km utrudil in upočasnil, zato sva se tudi obrnila. Pravzaprav, nazaj sva tekla vedno počasneje, on pa je čez ovinke fajn goljufal in jih tudi sekal… Na koncu je verjetno obžaloval odločitev, da gre z mano in se samo še odpravil domov… verjetno na kavč, spat… (par uric kasneje je, ob večerji, seveda ponovno prišel na obisk).

Olafsvik (7,7 km)

Zunaj je bilo grozno. Orkanski veter, dež, mrzlo… in ja, jaz grem ven na tek. Če lahko islandski mladci trenirajo nogomet na bližnjem stadionu, potem lahko tudi jaz odtečem en krog. In sem… v zavetju je bilo super, na izpostavljenih mestih malo manj super. Tek proti orkanskemu vetru v dežji ni ravno fajn in hiter, gre pa v obratno smer toliko hitreje. Tečem do začetka kraja, do razgledne točke in kmalu obkrožim cel kraj… Če bi se potrudil bi verjetno za vse ulice kraja potreboval precej manj kot 10km.

Reykjavik (7,9 km)

Tale jutranja “svetloba” me prav moti. Želel sem si na dan odhoda iz Islandije še malo pretegnit noge in si še enkrat ogledat mesto, pa vendar bi s tekom zjutraj ob sedmih ali osmih imel malo od ogledovanja. Zato sem se odločil, da grem po zajtrku, ko se je jutro že naredilo in je bil pravzaprav prav lep sončni vzhod (le ta traja v teh mesecih praktično eno uro). Kot običajno za Islandijo se vreme mora hitro spremeniti in nisem obžaloval izbire oblačila – nepremočljive vetrovke, saj se je po malo več kot pol ure fajn ulilo. Vseeno pa… tek ob morju mimo operne hiše do pristanišča, osrednji del mesta z mestno hišo in potem vzpon do največje cerkve v mestu (Hallgrímskirkja).