Polotok se nahaja približno 100km severno od Reykjavika in sega na zahodu daleč v ocean. Imenuje se po vulkanu, pokritem z ledom, na koncu polotoka (Snæfellsjökull), ki se dviga 1446m nad morjem. Tako kot mnogi drugi vulkani je tudi ta še vedno aktiven (recimo da), zadnji izbruh pa se je zgodil pred okoli 1800 leti.

Na Islandiji sta polotok in vulkan povezana s sago o Bárðarju velikanu, ki je živel na tem območju okoli 9. stoletja in je bil pol človek, pol titan. Vglavnem, na koncu sage (ki ima precej ups&downs s svojim bratom) se Bárðar po maščevanju odloči, da ne bo več živel med ljudmi in izgine nekje na ledeniku. Postal je znan “duh varuh” Snæfella, saj so ga na polotoku častili in ga klicali v težkih časih. Še danes se kar nekaj krajev imenuje po tej sagi, Bárðarju pa je postavljenih par spomenikov. Kljub sagi pa je vulkan Snæfellsjökull postal svetovno znan šele ko ga je Jules Verne v knjigi »Popotovanje v središče Zemlje« opisal kot izhodišče potovanja. In to ni bilo ne prvič ne zadnjič, da je bil vulkan v literaturi, saj s svojim ledenikom na vrhu in zelo pogostimi oblaki okoli vrha resnično predstavlja neko mističnost.

Danes je polotok relativno redko naseljen (par večjih naselij je na južni in severni obali), ima pa veliko naravnih lepot – slapovi, skalne formacije plaže. Verjamem, da je ob lepem vremenu to super pokrajina za jo obiskati. Žal pa je bilo tokrat vse prej kot lepo vreme, ki se je hitro spreminjalo. Na severni obali je bilo stalno oblačno, vetrovno in deževno. Na južni strani se je občasno videlo tudi kaj sonca, ki ga pa je običajno spremljal zelo močan veter. Se vidi, da je ciklon prihajal iz severo-vzhoda, torej smeri iz arktike.

Spali smo v kraju Olafsvik, na severni obali polotoka. Malo, zaspano, ribiško mestece. Z osvetljenim nogometnim stadionom, kjer so mladci pod žarometi trenirali v dežju in vetru. Ni čudno, da so islandci v nogometu tako dobri v zadnjih letih.

Žal je bil ogled polotoka zaradi vremena zelo omejen. Načrt je bil obkrožiti nacionalni park Snaefellsjokull in si tam pogledati par zadev, vendar… Pri zanimivem kraterju (Saxholl) je lilo kot iz škafa, na plaži Djupalon smo ob orkanskem vetru videli mavrico, potem pa se je ob sončnem vzhodu tako ulilo, da sta bili dve… Na koncu smo se ustavili pri majhni leseni cerkvici Búðakirkja, ki jo obdajajo obsežna polja lave, ki jih je prerasla trava (no, pa super hotel z barom je tam zraven).

Po slikoviti cesti je sledil premik na severno stran, vendar je bilo tam vreme še slabše. Slapovi Kirkjufella so bili v dežju, neprijetno je bilo tudi drugje, tako da smo redko stopili iz avta in kmalu obupali. No, pri teh slapovih smo noč prej čakali auroro, ki pa je nismo dočakali – poleg tega so potem nočno nebo še prekrili oblaki. So pa ti slapovi in predvsem hrib v ozadju znani še po nečem drugem – seriji Game of Thrones – v sedmi sezoni je bila gora nekaj trenutkov kulisa pokrajine, ko se glavni protagonisti odpravijo “beyond the wall”.