Dolina reke Dordogne

Dordogne je departma v jugozahodni Franciji, kljub temu pa Francozi tej pokrajini rečejo kar pokrajina Perigord. Sicer pokrajino Perigord sestavljajo štirje deli – na severu je Perigord Vert (zeleni del, znan po gozdovih), v sredini Perigord blanc (beli del, znan po kredi in zemljokopih), na jugozahodu Perigord Pourpre (roza, znan po vinu) in jugovzhodni del Perigord Noir (znan po črnih tartufih). No, midva sva šla samo skozi slednji del, ki ga seveda zaznamuje reka Dordogne (oz. slovensko Dordonja). Poleg kulinarike (tartufi in foie gras) je ta del znan tudi po privlačnih gradovih, vrtovih, slikovitih vaseh in srednjeveških mestih ter prazgodovinskih jamskih poslikavah. No, za slednje tokrat žal ni bilo časa, niti volje se voziti v vročini 50-60km stran do jam Lascaux, ampak je bilo toliko drugih stvari.

Glede potovanja v Dordogne bi samo omenil, da poletje, sploh pa prva polovica avgusta, ni fajna za potovanje. Vročina gor ali dol, tudi nefrancoski turisti so se vrnili (večina je bila angležev in nizozemcev), tako da so prenočitve vnaprej razprodane in je treba v poletnih mesecih rezervirati vsaj kak mesec vnaprej. Ne vem kako je s kempi, ampak tudi ti so izgledali nabito polni. Nadaljnja zgodba so tudi restavracije. Če si ne kuhaš sam, predvsem boljše restavracije znajo biti problem. Na turističnih mestih je precej restavracij, ampak relativno težko je dobiti mizo – razen v raznih fast food restavracijah, pizzeriah in tourist trapih. Takoj ko je restavracija malo boljša (npr. dobro ocenjena ali še celo omenjena v michelinovem ali podobnem vodiču) pa je potrebna rezervacija – vsaj kak dan, če ne celo teden vnaprej 🙁 Da niti ne omenjam, da je polovica boljših restavracij avgusta (na višku masovne turistične sezone) itak zaprtih, saj so lastniki tudi odšli na dopust. Torej, kulinarika je zelo “hit & miss” avgusta. Če bi se še kdaj vrnil v to pokrajino, bi verjetno to naredil maja-junija ali pa septembra. In tudi kulinarika… večina jedi, ki je tradicionalnih za to regijo je težkih, ne-poletnih jedi (npr. foie gras). In večina turističnih restavracij nima neke hude kreativnosti in streže tisto želijo pač turisti množično jesti v tej krajih. Pa tudi če letni čas ni pravi za pašteto iz račjih prsi, račko ali še kaj.

Nastanjena sva bila v bližini kraja Domme in do večine največjih atrakcij v tem delu Dordogne ni bilo daleč (razen do jam Lascaux). Zanimivih in slikovitih vasi in utrjenih mest je kar nekaj. Se pa regija okoli reke Dordogne lahko pohvali, da se tam nahaja kar 22 od 168 “najlepših vasi Francije“. Ogledala sva si jih le nekaj, žal pa sva morala izpustiti Rocamandur, saj je bil precej s poti.

Poleg zgodovine in kulinarike pa je tukaj ena izmed najbolj popularnih aktivnosti kajakiranje na reki Dordogne. Vsaj poleti. In reka je res izgleda kot avtocesta. Kajakov, kanujev in drugih plovil.