Bostonski maraton je na listi želja vsakega malo bolj “aktivnega” rekreativnega tekača. Je najstarejši maraton (1897), poln zgodovine in tudi maraton na katerega se je relativno težko uvrstiti. Ne pomaga sreča, moraš pač biti dovolj hiter. Normo za maraton imam s krajšimi prekinitvami že skoraj 10 let, in tudi prvič sem se prijavil že za maraton leta 2015. Ampak šele 2022 mi je dejansko uspelo iti v Boston in odteči njegovo 126-to izvedbo.

Tokrat sem se kvalificiral na maraton v Parizu, s časom, ki je več kot zadoščal za kvalifikacijo. Število sodelujočih je omejeno na 30.000 (kar je precej manj kot pri nekaterih drugih velikih maratonih) in za maraton v letu 2022 so prvič sprejeli vse tekače in tekačice, ki so se prijavili in so tudi izpolnjevali normo (običajno je treba biti dve do tri minute hitrejši od norme). Maraton je znan po tem, da je start daleč izven Bostona, da ima negativno višinsko razliko (štart je 150m nad morjem, cilj pa samo nekaj 10 nad morjem) in zelo spremenljivo vreme. Tekači so doslej doživeli nalive in mraz, pred nekaj leti pa so tekli tudi že pri 30c. Ko enkrat izpolnjuješ normo je prijava enostavna in hitra (dodati moraš tudi maraton, kjer je bila norma izpolnjena in print screen potrdila), poteka pa le nekaj dni – običajno en teden v oktobru ali novembru. Običajno je tako do konca novembra že na voljo seznam sodelujočih, prijavljenim trgajo denar s kartic – in prijavnina ni poceni, za neameričane namreč stane 255 USD. In tokrat nisem šel sam, kvalifikacijsko normo je več kot dosegel in se je hkrati tudi prijavil tudi Uroš.

Prvi korak je bil čimprej poiskati hotel (z možnostjo odpovedi) in tukaj je sledil tudi šok. Hoteli so v Bostonu v času maratona noro dragi ali pa so že konec novembra razprodani – tudi na AirB&B so take cene, da glava boli (in običajno brez možnosti odpovedi). V igri je bilo več opcij, od relativno poceni, s takimi reviewi, da si hotela še od daleč ne bi upal pogledati, do lokacij, ki so res neugodne. No, na koncu sem vseeno našel hotel, ki je bil sicer skoraj 400 USD na noč (in bil začetek januarja daleč najcenejši!), ampak je imel vredu lokacijo in tudi vključen zajtrk. Holliday Inn Express v Cambridgu (to je tam, kjer sta MIT in Harvard), hkrati pa je 5-10 minut hoje stran tramvaj, ki pripelje direktno na cilj maratona. Tudi dostop iz letališča je bil relativno hiter in če bi me sedaj kdo vprašal – ja, takoj bi ta hotel še enkrat rezerviral za čas maratona. Bilo je super. Malo “obrabljen” hotel, ampak je vse štimalo.

Prevzem številk in paket je bil v večjem kongresnem centru. Na prevzem smo prišli v soboto dopoldne in je bila, kljub relativno zgodnji uri, zelo dolga vrsta. Za številko si rabil imeti QR, ki si jo prejel po elektronski pošti in potni list. To je bilo to. Sam sejem me je rahlo razočaral, saj je bila ponudba relativno omejena, poleg tega pa je bilo ogromno ljudi. Je bilo pa zunaj bolj živahno, saj so potekale številne prireditve. V soboto je bil tako 5km tek, ob našem prihodu pa še tek na miljo za profije. No, ob ciljni črti je bila tudi pivnica, in to zelo dobro obiskana. In tam si videl polno jaken Boston Marathon vseh možnih let. Očitno je, da so kriteriji hudi za udeležbo na maratonu, ko pa si enkrat v Bostonu, pa zavore malo popustijo.

Štart maratona je v kraju Hopkins, 42km stran od cilja. In zanimivo, to je eden izmed redkih maratonov, ki ni v nedeljo, ampak se dogaja na ponedeljek – t.i. Patriots day, ki se je letos sovpadel še z veliko nočjo. Zjutraj se je bilo treba malo organizirati, ampak super je bilo dejstvo, da je od hotela direkten tramvaj in ni treba nekje še prestopati. Poleg tega je bilo zjutraj mraz, le nekaj stopinj nad ničlo, tako da je bilo vprašanje kaj obleči. Z Urošem sva imela v prijavi naveden čas malo pod 3h5m, on je bil sicer ene 2 minuti hitrejši. Kljub temu sva imela različne štarte, on v prvem valu ob 10:00, jaz v drugem ob 10:25. Okoli 7:30 sem oddal prtljago na ciljnem prostoru in se odpravil proti avtobusem. In tam se je gužva šele resno začela, tako da sem prišel na bus šele malo po 8:15. Na srečo je bil timing odličen, saj smo prispeli eno uro kasneje in mi ni bilo treba predolgo zmrzovati v hladnem, a sončnem jutru. Na prostoru, kjer so nas spustili iz avtobusa je bilo ogromno ljudi in pred WCji so se vile dolge vrste. Točno ob 10:00 so tudi nas spustili proti štartnemu prostoru in takrat si se lahko sprehodil po ulicah Hopkinsa – domačini so sedeli na verandah in pred hišami, nekateri so pripravljali barbecue… Tik pred štartnimi boksi je bil še en ogromen prostor z WCji (pomembno) in glej ga zlomka… tukaj ni bilo čisto nobene gužve. Odlično. Znotraj drugega vala smo bili razporejeni v štartne boxe in vsak se je postavil v svojega, tako da večje gužve res ni bilo.

0-5 km Štart je bil na klancu navzdol in kmalu se je še bolj postavilo navzdol. Težko je bilo res laufati počasi, ampak sem se zavedal, da bo dan dolg in da ni dobro takoj uničiti nog po klancu dol. Po okoli 900m je sledil kratek a strm, vzpon, ki je bil kar šok za telo po hitrem štartu. In taka bo cela dirka. No, kmalu po štartu sem začutil bolečino v nogi (kjer sem bil poškodovan) tako da sem si rekel – kolikor bo šlo bo šlo. Je pa zanimivo, da so vsi ki štartajo okoli tvoje sposobnosti, tako da ni nekega hudega prehitevanja. Preprosto, ni počasnih padalcev, ki se dostikrat postavijo v prve vrste.

6-10 km Po nekje 7km se proga neha opazneje spuščati in se zravna. In vmes so še krajši vzponi, da ni dolgčas. Če sem bil prvih 5km hiter tako kot je bilo to načrtovano, pa me sedaj še naprej vsake toliko časa špikne v nogi, a ne prehudo. Je pa druga zadeva, saj ko se bližam desetemu kilometru kar naenkrat nimam energije in kar naenkrat po ravnini ne morem držati planiranega maratonskega tempa. Nekaj manja. Pojem gel, a bistveno ne pomaga.

11-16km Na 10km sem bil v skladu z načrtom s povprečnim tempom pod 3h. Se pa začne hitro podirati svet okoli mene – nimam energije, ni hitrosti, in preprosto upočasnim. Takoj se odločim, da pač ne bom lovil sub3, da bom čisto zadovoljen s sub 3h10m. Je pa zanimivo, da me tukaj začnejo sotekači množično prehitevat.

17-20km Teren je valovit in le redko raven. Tempo še naprej pada, in preprosto samo še opazujem okolico in uživam. Navijačev je od štarta ogromno (v najboljših časih naj bi jih bilo okoli pol miljona) in kljub temu da ni vsa pot po krajih, je vedno veliko ljudi.

21-25km Polovičko maratona prečkam v 1h35m. Ker vem, da je druga polovica maratona precej težja kot prva se takoj zavem, da bo še malo treba prilagoditi pričakovanja. Verjetno bo rezultat okoli 3h15m čisto fajn, čeprav, glede na to, da mi tempo še naprej pada, bo tudi to verjetno težko. Okoli 23-24km gre pot tudi mimo ženskega Wellesley kolidža, kjer je navijanje običajno najglasnejše. No, zaradi covida so sedaj dečve malo omejili in se ne smejo preveč približati tekačem, še vedno pa so glasne.

26-30km Začnejo se vzponi v drugi polovici. Skupno so štirje hribčki, ki sami po sebi niso ne izredno dolgi in ne strmi. Njihova dolžina je le okoli 1km, ampak ko si že malo utrujen so brutalni.

31-35 Energija in volja za tek mi popolnoma padeta, želim si samo še končati ta maraton. Klanci so mi vedno hujši in vedno počasneje grem. Zadnji vzpon je pravzprav najdaljši in najvišji ter se imenuje Heartbreak Hill. In tam je res ogromno ljudi ob progi. Ampak če energije ni se začneš premikati kot želva. Nekateri tudi že hodijo v ta klanec, jaz poskusim obdržati počasen, a vseeno tekaški korak. In po koncu Heartbreak Hilla se vsak tekač zaveda, da gre zadnjih 7-8 km samo še navzdol. Easy.

36-40 No, teren gre res navzdol, ampak tudi energija je že zdavnaj pošla. Par kilometrov malo pospešim in tempo se spet približa 4 min 30s na km (kar je še vedno precej počasneje od prvotnega načrta). Vendar, takoj ko se zravna, telo reče, da bo treba počasneje. In ko vidim zeleno linijo tramvaja si rečem… kako bi bilo fajn se gor usesti, ker danes ni moj dan za tek.

41-cilj Roko na srce, konec mi je malo meglen. Vleklo se je, še na ciljni ravnini nisem imel nobene želje pospešiti. Na koncu sem res bolj joggiral kot pa karkoli drugega. Vsi časovni plani so že zdavnaj padli v vodo in ciljno črto prečkam s časom 3h24m39s. Okoli 20 minut počasneje kot je bil moj kvalifikacijski čas.

Epilog: Tokrat je bil eden izmed tistih dni, ki niso bili namenjeni hitremu teku. Energije je zmanjkalo že po parih kilometrih (in pravzaprav, “zid” se je gradil zelo zlagoma), ampak je bilo vseeno fajn. Mogoče je bilo problematično kako pivo preveč prejšne dni, mogoče premalo carb loadinga. Mogoče jetlag, mogoče preveč ogledovanja. Ampak sploh ni važno. Takoj ko sem nehal teči sem nekaj pojedel in takoj sem se počutil bolje. Nobenih bolečin, razbolelil nog. Dobili smo se v bližnjem parku, ki je bil… kot bojišče padlih junakov maratona 🙂 Glede na to, da smo bili polni energije in žejni, smo seveda šli še na pijačo… tuš je počakal.

In na koncu sem pretekel Bostonski maraton. To pa tudi velja nekaj. Če bom pa imel kako veliko željo po boljšem rezultatu, pa pridem čez kako leto nazaj. Zakaj pa ne.