Lep poletni, neprevroč dan. In odločitev je padla za odhod v zahodne Karnijske Alpe, nad krajem Kartitsch. Iz Kranjske gore je do tam približno 130km in več kot dve ure vožnje. Je več poti, ampak najkrajša je verjetno tudi najbolj počasna in najlepša. Prav zanimivo se je voziti po ozki cesti v zgornji Ziljski dolini (mimo Obertilliacha, ki je znan po biatlonu).
Cilj je kraj Kartitsch, čisto na koncu doline. Parkirišče je čisto na začetku doline imenovane Winklertal. Izhodišče je kar visoko, 1400 metrov nad morjem. Od parkirišča naprej je gozdna cesta uradno zaprta, ni pa nobene fizične ovire. Kar nekaj avtomobilov je parkiranih na koncu doline, približno 2km stran – ampak tam je tudi znano, da so avtomobili že dobivali kazni. Sicer pa ta hoja niti ni tako problematična, ravno prav za ogrevanje. In vseskozi se bližamo steni, ki zgleda neprehodna.
Cesta potem kmalu postane pot (ob spodnji postaji žičnice, kjer je sicer vidna samo izravnava) in se začne strmo vzpenjati, na več mestih so narejene stopnice. Pot poteka ob slapu (in tudi čez slab) in v dobrem kilometru in pol se potem vzpnemo za okoli 400 višinskih metrov. In tam presenečenje. Ravnina, prava planšarska planina, in na bližnjem “kuclu” še kapelica. Težko verjamem, da smo že 1950m visoko, saj okolje ne izgleda tako. Krave se mirno pasejo, travniki so še celo lepo pokošeni.
Travnika in ravnine je kar prehitro konec, in pot se vzpne še nadaljnih 400m do koče ob manjšem jezeru – Obstanterseehutte. To je odlično mesto za postanek in odločitev o možnih vrhovih. Greben na meji z Italijo ni več daleč in kar nekaj vrhov je v bližini, vsi so preko 2600m. Odločimo se za manj obiskan Eisenreich (Monte del ferro oz. Železni vrh), ki je na desni strani grebena (približno uro in pol hoje) in potem krožno pot nazaj v dolino. Možnost je tudi levo proti bolj popularnima Pfannenspitze (uro in četrt hoje) in Kleine und Grosse Kleingat (Monte Cavalino) – ki so par deset metrov višji od našega vrha.
Po lepih travnikih sledi neprehud vzpon do grebena (mogoče 200 višinskih metrov od koče) in potem po grebenu malo gor dol do vrha Eisenreich (2665m). Na levi in desni strani so lepi razgledi – od Grossglocknerja v Avstriji do dolomitov v Italiji. Pot od izhodišča do vrha je približno 8,5 do 9km, bi se pa verjetno dalo še kaj skrajšati. Prav fajno je biti na višini preko 2600m in biti obkrožen z zelenjem. Čisto drugače kot v Julijskih Alpah…
Spust je sledil po neoznačeni (a vidni) poti direktno proti prej omenjeni planšarski planini. Na začetku je mestoma zelo tečno, saj so začetek julija še snežišča, ki jih je treba zaobiti. No, kasneje se sicer vidna pot končna in postane spust po strmem travniku še bolj tečen, ampak ok… tudi to hitro mine. Z vrha do konca najbolj tečnega dela je 1,5km in pri tem se spustimo za skoraj 400m. Najdemo pot in in kmalu se že sprehajamo mimo prvih koč, ob potočku in mimo travnikov rožic. Po samo 3km z vrha smo že spet na planšarski planini… In na koncu zadnja 2km po cesti preklinjamo zakaj nismo avtomobila pustili višje…
Epilog: krožna pot je dolga okoli 15-16km, ob tem naredimo 1200 višinskih metrov. Čiste hoje (brez postankov) je 5 do 5 ur in pol, pa še to ni prehiter tempo. Načeloma je lep izlet že do same koče ali grebena z Italijo.
