Bilo je vroče, in sem vzel tale tek kot predpripravo na berlinski maraton. Prvi krog je šlo kot po planu. Malo čez 26 minut krog, tempo soliden, v berlinskem planu (priznam, mogoče sem malo prehitro začel v tem vročem vremenu)… Pri festivalni vzamem steklenico vode, ki mi je ne uspe odpret. Prepotene roke, ne vem kaj… Ostanem in še bolj postanem žejen. Pa prvič v resnejši klanček… uf, tempo padel, jest pa še vedno žejen ob vsej tej vodi v jezeru… Si rečem, ajd, bo šlo bolj počasi tokrat, bistvo da mi rata teči na koncu okoli 1:40, kar niti ni tako daleč od željenega tempa na naslednjem maratonu. In ob taki vročini, kjer en tuš ob poti pač ne pomaga je to kar solidno.

Vročina ne popušča, zato pa jest vedno bolj. Tam nekje med 7 in 14km si mislim… ej, stari, slabo si treniral. V misli se mi vrača leto 2010, ko sta me vročina in hmeljev napitek večer prej, popolnoma izmučila in sem rabil do cilja več kot dve uri (moj najslabši čas na polmaratonu!). Tempo pade na 5 min na km, izgubim (vizualni) stik s prvima dvema ženskama. Pijem vodo. Pijem izotonik. Vse skupaj obleži v želodcu, kolnem zakaj sem se moral tako najesti za kosilo. In skupaj se vse skupaj premika v želodcu v enem čudnem ritmu.

Na 15km, ko grem v zadnji krog, imam čas 1h11m in še par sekund. Ma, ampak tole mi bo pa uspelo prelaufati v manj kot 29 minutah. In malo pred hangarji pospešim in začnem prehitevat. Vročina popušča (tako kot številni sotekmovalci). Na koncu uspe zadnji krog v malo več kot 27 minutah, skupni čas malo pod 1h39m. Ni nekaj wau, ampak zadnje 4 km prelaufam res z lahkoto… Opazim, da sem proti sotekmovalcem, ki sem jih prehitel v Zaki v pol kroga pridobil približno 2 minuti. Očitno lahko daleč tečem, samo hitro ne.

Prireditev je drugače čisto fajn, OK organizirana (se mi zdi, da tokrat še najbolje). 3 okrepčevalnice na vsak krog (6km), manjka samo še kakšna banana ali pomaranča. Cena primerna, brisača pa se ne da primerjati s tisto iz nočne 10ke. Je bila pa fajn za obrisat po teku 🙂 Žal je bilo relativno malo tekačev, kar pa niti ni narobe, saj ima proga par ozkih grl, kjer bi večja količina tekačev ob pešcih težko šla brez zastojev. Predvidevam, da je malo tekačev zaradi vročine, termina in tudi pomanjkanja oglaševanja. Vročino vzamem v zakup, je pač treba kdaj tudi po taki vročini laufat. Tudi teren je razgiban in premagaš v 21km kar nekaj metrov gor in navzdol (se mi zdi tole precej težja trasa kot npr. v LJ, Sežani ali Radencih). Problem so pešci in kolesarji (ter kak mopedist), saj nekateri ne gledajo okoli, nekateri pa ne šmirgljajo tekačev in se jim moraš ti umikat. Navijači (kopalci) so fajni, pravzaprav te skozi bodrijo (in se čudijo zakaj smo ponoreli hrčki in laufamo v krogu okoli jezera)!

Imam pa problem z dolžino polmaratona. Moja ura je namreč pokazala, da sem pretekel 20,7km. Ok, možno da je bilo kaj narobe s sateliti (ker kaže na parih mestih “bližnjice”, ki se jih sam ne spomnem, pa še v “klanec” bi bile), je pa res, da mi je pred dvema letoma tudi pokazalo manj kot 21km. Ma, sicer pa je to manj kot 2% statistična napaka 😉 Na uvodnem blejskem polmaratonu (2009), ko je bil štart pod tribunami v mali zaki mi je npr. pokazalo 21,1km. Čudne so te razdalje (na velikih maratonih ponavadi izmerim cirka 200-300m več kot je uradna razdalja).

Zaključek… bilo je fajn, pridem definitivno na 4. mali blejski maraton. Ko bo. 🙂