Lep pozdravček vsem tudi od mene (na sliki obkrožena s svojimi srčki…malim Josephom, ki me je sprejel za svojo uradno baby sitter in Emanuelom, ki ga sponzoriram preko Edirise). Ker sem prelena, da bi ure in ure čakala na vrsto na računalnik, raje to delo prepuščam Matevžu. Je pa nekaj od objavljenih slikic mojih (predvsem rada slikam postavne mladeniče, ki jih je tu okoli kar veliko). Spet sva v Kabale, malem prasnem mestecu na JZ Ugande po nekaj zelo sproščenih dnevih na jezeru Bunyonyi, ki je res že na prvi pogled prava idila. Sploh se ne čudim, da se je Miha zaljubil in ostal tu, že pokrajina te očara, številni pisani griči posejani s polji banan, sladkega in irskega (navadnega 🙂 krompirja ter drugimi nam bolj ali manj znanimi pridelki, pravi biser pa so tu vsekakor ljudje.
Kot je že bilo omenjeno sva par dni prebila v lokalnem vrtcu, ki ga sponzorira Edirisa, organizacija, ki jo že skoraj pet let neutrudno poganja glavni motor Miha Logar s številnimi prostovoljci in lokalnim osebjem (http://edirisa.org/slovenija/index.php). Vrtec, ki se zaenkrat dogaja v cerkvi brez oken in vrat, kjer se v treh klopeh stiska od 60 do 90 otrok. Glavno pomagalo sta črna tabla in kreda (se pomnite tovariši?!), pozornost otrok pa uspešno zadržuje mlada učiteljica Doreen. Bolj kot v pomoč sva bila midva distrakcija, saj otroci ne vidijo ravno belca oz. mzunguta, kot jim tu pravijo, na vsakem koraku. Najraje z nežnim božanjem preverijo, če je naša bela koza kaj drugačna od njihove, ne morejo se načuditi nad našimi lasmi (njihovi lasje so bolj žimasti, počasneje rasejo, moški pa lahko pri brivcu izbirajo med 10 različnimi verzijami balina/krtačke). Najbolj pa so zanimivi različni ‘gadgeti’, ki jih mzunguti nosimo (predvsem foto aparati in digitalne ure). Skratka, medtem ko se pri nas ukvarjamo s tem, da so otroci zdolgočaseni, ker imajo preveč igrač, da niso motivirani ipd… tu bitjeca v razcapanih oblekah, večinoma bosi in smrkavi (temperature so glede na nadmorsko višino kar bohinjske), mirno sedijo in sledijo svoji učiteljici, ki jih animira le s svojo prisotnostjo in pesmijo….zelo impresivno. Ne dvomim, da bo Edirisi (tudi z našo pomočjo?) uspelo ustvariti prijazno okolje tudi za najmlajše, z dodatno učiteljico, igrami in igračami, barvicami…in vsem ostalim, kar taksen vrtec potrebuje.
Da ne bo izgledalo, kot da sva se tu v Afriki preveč namučila. Sva na dopustu, zato večino časa bolj ali manj prelenariva in uživava. Včeraj sta naju na primer slovenska prostovoljca Luka in Brigita, po nekaj dneh vživljanja v lokalnih specialite (krompir/banane s fižolom ali zeljem) odpeljala na skoraj luksuzno večerjo (pizza in pivo) na sosednji otok Bushara, kamor smo prispeli po regati s čolni/drevaki a la Cambridge vs. Harvard, kjer je zmagala legendarna Bufuka Primary.
Utrujeni krmar Edirisa #1 se je se danes spraševal, kje je zgrešil in zakaj nismo zmagali. Mogoče je bila kriva vidra, ki je pokukala iz vode in ga zavedla, da je moral seči po fotoaparat. Ko pa se je končno pripravil in želel pritisniti na sprožilec, se je skrila pod vodo, Bufuka Primary pa je švignila mimo kot bojevnikova sulica. Seveda se šalim…fantje na jezeru so izkušeni veslači, pa tudi naša krmarja Matevž in Tadeja sta se dobro odrezala.
No, ker je ura že pozna in me nočni čuvaj preganja bom nehala. Najbrž za kar nekaj ćasa, saj ne vem, kako bo z Internetom od tu dalje. Čaka naju se kakšno jezerce v Ugandi in safari v Keniji..potem pa vrnitev v domovino….z Afriko v srcu.
Agandi!
Vlasta
