Takole… okrevanje po prahu goril je prišlo… Par dni na jezeru Bunyoni, ki naj bi bilo najgloblje v Ugandi. Menda. Tudi rib je malo… so pa ptice vseh velikosti in oblik ter vidre, ki jih zelo težko vidiš v naravnem okolju… Od četrtka naprej sva bila v komunikacijskem mrku in električnem mrku… ni bilo elektrike, tekoče vode, najbližja trgovina je bila kilometre stran, gsm seveda ni delal, o kakšnem internetu pa bi tudi lahko sanjala… Pravzaprav je bilo zelo osnovno, pa vendar je bilo izredno lepo. Moram priznati, da tukaj Miha z Ediriso dela res odlično delo… še to, zelo zanimivo je srečati sponzorje otrok v šoli, ki jim prinašajo darila… se bolj zanimivo pa je, v kako drugačnem svetu ti otroci živijo…

Več dni sva čez dan sva “pomagala” v vrtcu. Ukvarjaš se z otroci, pomagaš pri seštevanju, risanju, razumevanju določenih besed. Super doživetje. Včasih je bilo treba poprijeti za lopato in postoriti kaj v okolici Edirise, Vlasta pa je prevzela pestvanje in varovanje najmlajših. Popoldne sva uživala v plovbi po jezeru (v drevaku) v iskanju vider in žerjavov (prekrasnih velikih ptic).

Sedaj sva nazaj v civilizaciji, se vedno čila in zdrava… Jutri pa verjetno na bus, in stran od prekrasne pokrajine Kigezi… Verjetno na sever, proti Fort Portalu in pod Ruwenzorije, veličastno pogorje na meji med Ugando in Kongom… Civilizacija in internet spet vprašljiva…

Do naslednjič…