Tretjič na Bostonskem maratonu. In to na 130. obletnico prvega Maratona tukaj.

Trening je bil relativno po planih. Relativno zato, ker letos nisem imel nobenega plana treningov, sem bolj sledil občutku. Par hitrih tekov, par intervalov, par daljših tekov čez vikende. Mogoče je bilo pa to narobe, samo hkrati pa mi je tako letos tudi ustrezalo. Vseeno pa se mi je pred začetkom zdelo, da sem kar dobro pripravljen za spomladanske maratone. Kot običajno je bil plan A pod tremi urami, plan B pa hitreje kot pred dvema letoma… torej pod 3h10m.

Ker smo v ZDA in nas kot vedno baše jetlag, se zbudim precej pred odhodom na štart. Vseeno pa… malo pred šesto na zajtrk, kjer… je tokrat kar gužva. Zanimivo, da tisti z nizkimi številkami ravno odhajajo, ko jaz prihajam. Preverim zunaj temperaturo in je zelo hladno. Ker je hladno se odločim iti šele malo pred 7 uro, itak je štart šele ob 10h. Prtljago oddam ob 7:20, in pričnem jogging proti busom… saj bo šlo hitro… Tokrat pa izberem napačno vrsto, in čakam z vsemi, ki štartajo skoraj pol ure za mano. Da ne omenjam, da se gužvajo tudi tisti, ki so mnogo za mano… le zakaj… No… na bus pridem šele okoli 8:00, odpelje pa še kakih 10 minut kasneje. Kar pozno. Vse gre normalno, dokler… ne pridejo tja in nas pošiljajo levo in desno… po 15 minutah nas zmedeni varnostniki hočejo poslati kar nazaj v Boston… no comment… vglavnem, spustijo nas iz našega avtobusa šele ob 9:20. Zalaufam proti najbolj oddaljenim WCjem (kjer je najmanj gužve) in ob 9:40 sem že v prvem “boarding” placu za na štart… ki je že čisto prazen, saj so vsi že odšli… vmes se še malo namažem s sončno kremo in se poskušam ogreti, saj hodimo res počasi. Vse ok, na štart, v svoj corral 8 v prvem valu pridem 8 minut pred štartom. Ravno prav.

Štartam spet med zadnjimi v coralu in tudi mojem wavu. In štart je bil kot običajno kar hiter, nisem jaz kriv če gre prvih 800m strmo navzdol. Sem se pa vseeno tokrat malo držal nazaj. Vseeno je bilo teh prvih 5km najhitrejših na dirki. Do km20 se potem ne spomnim veliko. Relativno enakomeren tempo, brez napora. In polovičko prečkam v 1:29.19. Mogoče sem vzel malo preveč na izi, ker je bilo kako minuto počasneje od plana, ker sem vedel kaj me čaka v drugi polovici. Je pa tudi res, da mi kmalu po polovički začne padati tempo – ne veliko a vseeno, poleg se potem na km26 začnejo kucli. Ki niso težki ali dolgi, samo ni jih super enostavno laufati hitro potem ko si že malo utrujen. In jaz pač nikdar nisem bil hiter tekač navkreber. Čakajo nas pač boston hills, torej štirje hribčki… s tem da je zadnji, heartbreak hill najdaljši. Od 26 do 33km je sicer samo 50m višinske razlike (no parkrat gre tudi malo dol za počitek), pa vendar. Letos za Boston hills porabil malo več kot 32 minut, s povprečnim tempom 4:37min/km. Tudi heartbreak hill je PB. Ok ok… Vseeno pa mi je tukaj že jasno, da je sub3 skoraj nemogoče doseči, vsaj z mojim tempo. Kljub temu da gre pot večinoma navzdol. Spočit bi tukaj res lahko šel hitro, tako pa… no, tokrat se vsaj ni vse podrlo in sem zadnjih 9km šel spodoben tempo.

Končni čas? 3h04m09s. Happy. PB v Bostonu in v cilj prišel brez hujše krize. Mogoče je to dokaz, da bi lahko dal več od sebe. Mogoče. Razmere so bile res fantastične in je bilo ravno prav hladno… Priznam, da so me na koncu noro boleli podplati, nekaj je bilo narobe s tekaškimi copati. Mogoče to, da so bili čisto novi, prej sem z njimi odtekel mogoče največ 20km. Tako da sem v cilji še kar šepal naprej in čakal, da dam končno gor druge, rezervne… Je pa letošnja jubilejna medalja (za 130 obletnico maratona) res lepa…

Vglavnem, za konec… It was not easy as Boston is never easy, but it was (mostly) a fun run. I’ll be back