Tretjič v Bostonu, na maratonu. Kot že v prejšnjih obiskih tudi tokrat samo kratek obisk, od petka do torka. Letim z Air France iz Pariza in po kar dolgem času grem spet medcelinsko z Air France v economy razredu (tokrat so bili žal upgrejdi neobstoječi). Ampak je bila pa cena zato zelo ugodna.
Namenoma sem si izbral relativno zgodnji pristanek, kar je bila dobra izbira. Kot običajno je bila precej velika gužva na mejni kontroli, ampak vseeno sem potem čakal samo okoli pol ure in za celotni postopek od pristanka letala do izhoda iz terminala porabil samo okoli uro in petnajst minut. Ker sem bil tukaj že večkrat tudi avtobus hitro najdem, vse jasno pri vlakih in tramvajih. Hotel je standarden kot običajno in se ga res držim kot pijanec plota, saj je v času maratona med cenovno bolj ugodnimi, lokacija pa zelo ok.
Ker je ob pristanku super lepo vreme (in zelo toplo) se preoblečem in grem peš (dejansko grem tečt) do centra, kjer prevzamem številko. Kot običajno grem skozi MIT, ki je tokrat (petek popoldne) še poln študentov. Ob reki je tokrat ogromno ljudi, na reki pa trenirajo tako jadralci kot tudi veslači. Prav zabavno. Tudi v centru hitro opravim na sejmu in prevzamem številko, saj je ura že pozna in resnično ni veliko ljudi. Zmanjka mi pa časa par stvari pomeriti, tako da bo treba priti ponovno. Uroš potem pride s slovensko skupino tekačev (ki je v sosednjem hotelu) malo kasneje, ko se že stemni.
V soboto zjutraj seveda grem spet na tek. Tista klasična tura mimo MIT, pa potem malo ob reki gor in dol (in potem mimo Boston University nazaj). To je čas ko Boston še spi, ampak tekači pred maratonom pa se že vztrajno ogrevamo. Res je fajn, ampak tokrat je tudi prvič, da je zjutraj bolj grdo vreme. In tudi precej bolj hladno vreme. S slovensko skupino tekačev (SD Maratonc, ki jih je pripeljal Marko Roblek) gremo potem skupaj na sejem (kjer pa je sobota zelo bizi) in potem še na ogled Fenway Parka – torej stadiona za baseball. Tokrat imam namen videti še par stvari, ki si jih nisem ogledal prej. V bližini Fenway parka je tudi Time Out Boston, to je plac, kjer je na enem mestu več malih restavracij. Zelo fajn. Popoldne pa še enkrat do najstarejše še delujoče vojaškega ladje v ameriški vojski, ki pa jo žal zaprejo par minut pred našim prihodom. Škoda. Nič, treba bo to žalost zaliti in gremo raje v standardni bar v Bostonu – Samuel Addams tap room – kjer obvezno rabim še kak kozarec za domačo zbirko. Bom pa tako rekel… če je bil petek super lep in zelo topel, pa je sobota precej hladna.
Vreme se spremeni spet v nedeljo. Če je bila sobota oblačna, pa nedelja ni bila samo oblačna ampak tudi deževna. S skupino grem skupaj na “maratonsko” mašo. Začetek je zelo obetaven, saj se začne z glasbo in odo radosti. Kasneje pa… ob vsem govorjenju nekako ne zdržim in grem raje ven (no, na WC, samo potem se mi ni dalo nazaj). Čeprav, kar sem slišal je bilo potem proti koncu spet muzikalno spet zelo zelo fajn. Hkrati se tudi odločim, da grem tudi na tekmo NBA, saj se začenja play-off med Bostonom in Philadelphio. Karte imajo preko interneta zelo visoko ceno, zato grem raje osebno tja in poskušam srečo – a žal zaman.
V ponedeljek je kot običajno maraton, po maratonu pa se še nekaj časa družimo v bližnjem parku (ja, jaz sem tam bil tokrat prvi), potem pa greva z Urošem počasi še kaj pojesti…
Torek je dan odhoda. In sedaj že drugi dan zapored superlepo vreme. Po zajtrku check out in potem odhod na Harvard. Končno pridem v Harvard Museum of Natural History, ki je ena največjih znamenitosti Harvarda. Muzej je relativno majhen in se seveda ne da primerjati z Londonom, New Yorkom ali Washingtonom, ampak vseeno. Najbolj znane so t.i. “Glass Flowers” oziroma steklene rože, izjemno natančni stekleni modeli rastlin, ki sta jih v obdobju 1886–1936 izdelala Leopold in Rudolf Blaschka. Sledi malo izgubljanja po vrtovih Harvarda, potem pa še do The View, ki je razgledna točka na vrhu stolpnice Prudential Tower. Ponuja 360-stopinjski razgled na mesto, z vrha pa se lepo vidi center Bostona, reka Charles, pristanišče,… No, obisk je bil tokrat brezplačen za tekače, roko na srce ni pa tole vredno 20-30 USD kot običajno stane. Kljub manjšemu muzeju… Popoldne odhod na letališče, kjer presenetljivo hitro opravim tako čekiranje kot varnostno preverjanje, predno za par minut zadremam v loungu…
