Zbudim se ob 6:15, odločen, da v Thimphuju naredim vsaj en tek. Tokrat je res zadnja priložnost. Tudi Gorazd je hitro za akcijo in se brez veliko pregovarjanja odpraviva na krajši jutranji tek – ciljal sem na kakšne pol ure, največ štirideset minut. Jutro je kar konkretno mrzlo, le nekaj stopinj nad ničlo. Na ulicah so le lajajoči psi, ki jim očitno ni dolgčas in niso prav nič navdušeni nad tem, da bi tekli z (ali za) nama. Psi so v Butanu nekaj podobnega kot petelini – oni so tisti, ki zbudijo soseske 😊

Tek naju najprej vodi mimo glavnega stadiona v Thimphuju, nato pa ob reki proti ogromnim vladnim stavbam. Tečeva mimo zunanjega ministrstva in parlamenta proti manjšemu mostu do Taschichho Dzong, ki je sedež vlade in kraljeve administracije. To je masiven samostansko-utrdbni kompleks, ki leži ob reki in s svojo belo fasado, rdečimi in zlatimi detajli ter značilno butansko arhitekturo močno zaznamuje podobo glavnega mesta. Prvotni dzong na tem mestu je stal že v 13. stoletju, današnjo podobo pa je kompleks dobil v 20. stoletju, ko ga je četrti butanski kralj dal temeljito prenoviti. Stavba je seveda strogo varovana in ne dovoljuje niti vstopa (razen najavljene turistične skupine) niti fotografiranja. A tudi tu velja butanska stalnica: še policist naju je sprejel z nasmehom, nama v angleščini prijazno razložil pravila in naju z enako prijaznostjo pospremil naprej. Malo naprej je ob reki še kraljeva rezidenca, žal pa ga nisva srečala na jutranjem joggingu. V zadnjem kilometru se je sonce že dovolj dvignilo, da je posijalo v mesto – in temperatura se je skoraj v trenutku občutno dvignila. Tek se je tako končal veliko bolj prijetno, kot se je začel.

Dopoldne je bilo namenjeno vožnji v Punakho, mesto v sosednji dolini. Cesta vodi čez prelaz Dochula na višini okoli 3.000 metrov, kjer stoji znamenit niz 108 stup, zgrajenih v spomin na vojake, padle v konfliktih med Butanom, Indijo in indijskimi uporniki. Hitro postane jasno, da Butanci niso ponosni le na svojega kralja, temveč tudi na svojo vojsko – ob njihovih razlagah dobiš občutek, da je njihova vojska skoraj legendarna. Na vrhu prelaza je priljubljeno razgledno postajališče in popoln kraj za postanek med obema dolinama. Razgledi so izjemni: v daljavi se razprostira skoraj celotna panorama približno 100 kilometrov butanskih gora, ki hkrati tvorijo mejo s Tibetom oziroma Kitajsko. Na skrajni desni je vidno tudi pogorje Gangkhar Puensum, najvišjegavrh Butana (7.570 m), ki velja za najvišji neosvojeni vrh na svetu. Odprave (in to neuspešne) na goro so bile v preteklosti redke, že več kot 30 let pa novih ni, saj je alpinizem v Butanu prepovedan. Zasneženi vrhovi nad 6.000 metri veljajo za svete in nanje se ljudem ne dovoli vzpenjati.

Ko se cesta začne spuščati proti Punakhi, se pokrajina povsem spremeni. Rastje postane bujnejše, skoraj tropsko, in jasno je, da so podnebni vplivi tukaj povsem drugačni kot v dolinah Thimphuja in Para, ki sta precej bolj zaprti in hladnejši. Cesta se vije po strmih pobočjih navzdol, razgledi pa so vseskozi spektakularni.