Noč je bila kratka, saj je budilka zvonila že malo po 2:00. Taksi je bil naročen ob 2:30 in Bangkok je bil ob tej uri popolnoma prazen. Zanimivo pa je bilo, da na letališču na check-inu ob 3:00 ni bilo prav nič mirno – dolga vrsta, midva sva bila skoraj med zadnjimi in celoten check-in je trajal celo večnost. Letališče samo je sicer delovalo skoraj zapuščeno, le nekaj zaspanih potnikov je tavalo po terminalih, ki so se šele prebujali. Odprtih je bilo zelo malo trgovin in restavracij, vseeno dobim sendvič, Gorazd ma mangov sok, ki je bil res premrzel (pretiravajo ti tajci).
Boarding se je začel skoraj uro pred letom, okoli 4:45 – zelo zgodaj. Letimo z Drukair oz. Royal Bhutan Airlines in kot aviation geek sem tako odkljukal še eno letalsko družbo. Ker se z Gorazdom nisva čekirala skupaj, tudi nisva sedela skupaj. Že ob listanju revije na letalu sem dobil občutek, kako zelo so Butanci ponosni na svojega kralja. Prijaznost in odprtost sta očitno globoko zakoreninjeni v njihovi kulturi. Moj sosed na letalu je bil zaposlen na butanskem zunanjem ministrstvu, po poklicu arhitekt, ki po svetu predstavlja projekte, povezane z razvojno pomočjo, seveda sva čvekala pol poti. Redkost na takih letih je hrana, in ja… hrana je bila čisto ok (vsaj rezanci, menda omleta ni bila niti malo okusna). Tukaj je bil tudi prvi stik z njihovo nacionalno čili omako 🙂
Po približno treh urah leta smo pristali v enem izmed indijskih mest (Bagdogra). Nekaj potnikov je izstopilo, še manj jih je vstopilo. Nato smo prejeli obvestilo, da bo zaradi meglice pristanek v Paru prestavljen za 30 do 45 minut, zato smo kar nekaj časa čakali na tleh. Vmes sem seveda zaspal – in se zbudil šele ob osupljivem razgledu na Himalajo. V daljavi je bila jasno vidna tudi Kančendženga. Pristanek je bil natanko tak, kot sem si ga predstavljal: po dolini, s krili relativno blizu tal in z nizkimi, skoraj dramatičnimi zavoji. Letališče v Paru je majhno in prijetno – od letala se preprosto sprehodiš do terminala. Okolica je fascinantna, v ozadju se že vidi tempelj, vse skupaj pa daje občutek, da si res prispel nekam posebnega. Mejne formalnosti so bile hitro opravljene in z Gorazdom sva bila uradno v Butanu.
Z našim vodičem smo se dobili pred terminalom in v bližnjem kavarniškem kotičku počakali še prihod letalo iz Dubaja. Skupina se je zdela simpatična in precej pisana: nekaj Avstralcev, Britancev, Američan, Romun, Norvežan – in seveda dva Slovenca. Večinoma preizkušeni popotniki, ki jim to ni bila prva destinacija.
Vožnja do Thimphuja traja približno uro in pol. Ne zato, ker bi bila razdalja velika, temveč ker je glavna prometnica ozka in zelo zavita, hitrost pa omejena na 50 km/h. Prvi del poti sledi reki Paro, nato pa reki Thimphu. Hitro postane jasno, kako umirjen je promet na tej “glavni” butanski prometni žili.
Thimphu je glavno in največje mesto Butana ter politično, versko in gospodarsko središče države. Leži na okoli 2400m nad morjem, obkrožen pa je z hribi do višine nekje okoli 4000m. V mestu imajo sedež ministrstva, parlament, tam je tudi kraljeva palača. Kljub vlogi prestolnice se je mesto razvijalo postopno in nadzorovano, brez hitre urbanizacije, značilne za številna azijska glavna mesta. Posebno zanimiv je tudi podatek, da mesto nima klasičnih semaforjev – promet urejajo policisti na križiščih.
Naš hotel je bil Thimphu Central Hotel, soliden hotel s tremi zvezdicami – nič več in nič manj. Priljubljen je pri večjih turističnih skupinah, sobe so dovolj prostorne, Wi-Fi je uporaben, hrana pa povprečna. Kmalu nas je čakal še krajši »kulturni« program s tradicionalnimi plesi in petjem, ki je bil lep uvod v butansko kulturo. Ker je bilo do sončnega zahoda še nekaj časa, sva se z Gorazdom odpravila raziskovat mesto.
Med sprehodom sva prišla do spominske stupe, posvečene tretjemu butanskemu kralju, in seveda sva želela vstopiti. Takoj naju je ustavila policistka in vprašala, kje je najin vodič. Uf. Sama sva bila. Je za ogled res potreben vodič? Z izjemno prijaznostjo nama je pojasnila, da je do 17:00 za vstop potrebna vstopnina in spremstvo vodiča. Nato pa dodala: če prideva nazaj ob 17:01, naju bo spustila, da lahko narediva en krog okoli stupe – le v notranjost ne bova smela. Dogovorjeno. Prvi pravi stik z izjemno prijaznostjo ljudi v Butanu.
