Roko na srce, Istra je toliko več kot samo obmorski kraji. In notranjost Istre je pogosto, zlasti poleti, ko vsi drvimo proti morju, spregledana.

Pazin, upravno središče osrednje Istre, ima zgodovino, ki sega v srednji vek, ko se je razvil okoli utrdbe Kaštel nad pazinsko jamo, čeprav so na širšem območju tudi sledovi starejše poselitve, vključno z ostanki iz rimskega obdobja. Prvi pisni omembi kraja sledijo v 10. in 11. stoletju, v naslednjih stoletjih pa je postal pomembna točka notranje Istre pod oblastjo oglejskih patriarhov, grofov Goriških in pozneje Habsburžanov. Čeprav ni bil del beneške Istre, je zaradi lege na stiku različnih oblasti skozi stoletja prihajal tudi pod beneški politični in kulturni vpliv (in benečani so ga za kratek čas v 16. stoletju tudi zasedli. Zaradi lege v notranjosti polotoka je imel predvsem upravno in prometno vlogo, ne pa pomorske, kar ga je ločilo od obalnih istrskih mest. Po prvi svetovni vojni je pripadel Italiji, po drugi pa Jugoslaviji. Obkrožen je z več zgodovinsko pomembnimi naselji osrednje Istre, zlasti z Beramom, Lindarjem in Trvižem, v širši okolici pa tudi z Gračišćem in Pićnom, ki skupaj tvorijo gosto mrežo srednjeveških istrskih središč.

In Pazin ni samo zgodovina in kraj sredi Istre. Ima tudi zelo lepe slapove, ki so prava osvežitev v relativno sušni pokrajini.

Beram je eno najstarejših naselij v osrednji Istri in ker je imel v srednjem veku več kot le lokalno vlogo. Razvil se je že zelo zgodaj, še pred rimskim obdobjem in srednjim vekom. V virih je bil omenjen že leta 911, ko sta kaštela Gornji in Donji Beram prešla pod tržaško škofijo; pozneje je bil del Pazinske knežije. Zaradi lege med notranjo Istro in beneškim vplivnim prostorom je imel obrambni pomen v sporih med Pazinsko knežijo in Benetkami, hkrati pa je bil tudi eno pomembnejših središč glagoljaške pismenosti v Istri, kamor so prihajali učenci iz različnih krajev.

Cerkev sv. Marije na Škrilinah pri Beramu (je kak kilometer stran od Berama) je pomembna predvsem zaradi pozno gotskih fresk, ki jih je leta 1474 dokončala delavnica mojstra Vincenta iz Kastva. Med prizori izstopa Mrtvaški ples, eden najbolj prepoznavnih motivov istrskega stenskega slikarstva, ker jasno pokaže, da smrt izenači vse družbene sloje. Največja kompozicija, Poklon sv. treh kraljev, je dolga 8 metrov. Freske so nastale v podobnem obdobju kot tiste v Hrastovljah in so zaradi obsega, in ohranjenosti med ključnimi deli srednjeveškega slikarstva v Istri. Izstopa tudi latinski napis na južni steni, ki potrjuje čas nastanka. Za vstop je treba poklicati oskrbnico, ki se hitro odzove in tudi odpre cerkev (no, pa treba jo je iti iskat)

Lindar ležina vzpetini nad pazinsko kotlino, njegova pozicija pa je bila v zgodovino pomembna, saj je s bil kraj odličen za nadzor do notranje Istre. Tudi tukaj sledovi poselitve segajo že v prazgodovino, v pisnih virih pa se pojavi leta 1283. V srednjem veku je postal del Pazinske knežije in imel izrazit obrambni pomen – prav zato je v 16. stoletju večkrat trpel v spopadih z Benečani, o njegovem nekdanjem utrdbenem značaju pa še danes pričajo ostanki zidov in polkrožnih stolpov.

Cerkev sv. Katarine v Lindarju ima dobro ohranjene gotske freske iz začetka 15. stoletja. Najbolj znana je freska Živi križ, datirana z glagolskim napisom v leto 1409, ki na izviren način prikaže križanje: kraki križa se spremenijo v žive roke, ki simbolno nagrajujejo kreposti in kaznujejo grehe. Tudi ta cerkvica ni redno odprta, ampak prijazna oskrbnica ne živi daleč in hitro pride odpreti.