Končno je prišel čas za treking do Tigrovega gnezda (Taktsang Lhakhang), najbolj ikoničnega templja v Butanu. Vožnja do izhodišča, ki leži na približno 2.400 metrih nadmorske višine, traja le kakšnih 15 minut. Sam vzpon je razdeljen na dva precej različna dela.

Na začetku poti čakajo konji in manj pripravljeni lahko prvi del opravijo v sedlu. Večino časa si pešci in jahači delimo isto stezo, zato se občasno naredi manjša gneča. Niti pomisliti nočem, kako je tukaj v visoki sezoni. Posebej občudujem vodičke konjev – iz meni neznanega razloga so bile vsaj v času mojega obiska to ženske, lastnice konjev, ki si s tem zaslužijo dodaten dohodek. Prevoz stane 1.500 butanskih ngultrumov (okoli 15 evrov). Hodijo hitro in to pot opravijo vsaj enkrat na dan.

Na približno polovici poti stoji pravi mali turistični kompleks z večjo restavracijo (samo še čakam, da bo nekoč do tukaj žičnica). Tu se prvič odpre resen razgled na Tigrovo gnezdo, ki visi na pečini visoko nad dolino. Do sem je približno 3 kilometre poti in okoli 320 višinskih metrov vzpona.

Drugi del poti je krajši, a bolj strm in razgiban. Prvi kilometer se vzpon nadaljuje podobno kot prej, nato pa se pri enem najlepših razgledov začnejo stopnice. To je tudi najvišja točka treka (okoli 3250m visoko) – tempelj se od tu vidi nekoliko nižje. Sledi strm spust po stopnicah in nato še en vzpon proti samemu templju. Prav tukaj prvič srečam večje število ljudi: zahodnjake, Indijce in domačine. Drugi del poti meri nekaj več kot 2 kilometra in prinese dodatnih približno 300 višinskih metrov.

Taktsang Lhakhang je postavljen na skoraj navpično steno, več kot 900 metrov nad dolino Paro. V notranjost templja ni dovoljeno vnesti fotoaparata, telefona ali kakršnekoli elektronske naprave (ali pa nahrbtnika). Morda je ravno v tem del čara. Znotraj se nahaja več manjših svetišč in meditacijskih prostorov, povezanih z ozkimi hodniki in strmimi stopnicami. Vzdušje je temno, tiho in intenzivno – vonj po kadilu, migetajoče maslene svetilke, stenske poslikave in kipi Padmasambhave ustvarjajo občutek globoke duhovnosti. To ni prostor za hiter ogled, ampak za tišino in spoštovanje. V votlini Pelphug (pečina lotosa) naj bi Guru Rinpoče (Padsmasambhava) več mesecev preživel v globoki meditaciji, tja pa naj bi po legendi priletel na hrbtu tigra (oz. tigrične boginje). Po tej legendi se tudi imenuje tempelj (ja, vem, sama legenda je precej bolj “komplicirana”). Sama votlina pa je za zaprtimi vrati in seveda tja vstop ni mogoč – tam je prostora le za eno osebo, tam ni okrasja, so le simbolni predmeti in kadilo.

Vglavnem. Tigrovo gnezdo je butanski “must-do”. Že sam vzpon je super izkušnja , z razgledi in naravo, še posebej na lep, jasen dan. Če bi imel priložnost iti še enkrat, bi skoraj raje izbral popoldanski termin, saj smo ob dopoldanskem vzponu sonce ves čas imeli “za” templjem. Pogled na tempelj ob sončnem zahodu mora biti resnično magičen. Da niti ne omenjam, kako bi vse skupaj izgledalo v snegu – čeprav je snežnih dni tukaj zelo malo. Pozimi je sicer mrzlo, a padavin skoraj ni, večina dežja in snega pade v času monsuna.

Taktsang ni le znamenitost. Je kraj, kjer se pot, pokrajina in duhovnost zlijejo v eno samo izkušnjo, ki ostane še dolgo po tem, ko se vrneš v dolino.