Zvečer naju je z Gorazdom čakala še prava butanska izkušnja: hot stone bath, kopel, ogrevana z razžarjenimi kamni. Na ognju te kamne grejejo več ur. Med namakanjem sem prosil, naj dodajo še en vroč kamen. Ker po prvi minuti nisem čutil pravega učinka, sem prosil še za enega. Napaka. Po petih minutah sta oba kamna »zagrabila« in vročina je postala skoraj savna-level. Prevroče 😊 Bom vedel za drugič.

Ker so ti homestayi majhni, ni prostora za večje skupine, zato je del skupine spal v drugem objektu, ki je bil še bolj odmaknjen – do njega se je šlo čez še en viseči most. Zvečer nas je čakal kuharski tečaj, kjer smo se učili priprave momotov. Zavitja testa se seveda nisem naučil (nisem ravno spreten), je pa bilo zelo zanimivo opazovati pripravo nadeva in predvsem tradicionalne čilijeve omake. Ta ni sestavljena le iz zelo pekočih čilijev, ampak tudi iz sečuanskega popra in fermentiranega jakovega sira – slednji je kao skrivna sestavina. Večerja je bila klasično butanska: skoraj vse jedi pekoče ali zelo pekoče, pogosto še s sirom. Blagih jedi praktično ne poznajo 😊

Celoten homestay je bil precej osnovni, a odličen. Hrana fantastična, vsega je bilo dovolj, lokacija pa izjemna. Gostiteljica, gospa, ki tam živi sama (otroci so se preselili v Thimphu ali celo v tujino), je govorila odlično angleško, na večerji pa je bilo tudi nekaj njenih sorodnikov. Večer se je zaključil v občutku, da smo zelo daleč od vsega – na najboljši možen način.

Naslednje jutro pa greva seveda z Gorazdom še ne krajši tek/sprehod po okolici. Super lepo, mirno, pravzaprav ne bi imel nič proti če bi tukaj preživel kak dan dopusta.