Butanska kuhinja je preprosta in močno zaznamovana z lokalnimi sestavinami ter podnebnimi razmerami. Temelji na kmetijstvu, ki je prilagojeno gorski pokrajini, zato v jedeh prevladujejo riž, pa tudi koruza, različna zelenjava in mlečni izdelki. Hrana v Butanu ni namenjena zapletenim kombinacijam okusov, temveč poudarjanju osnovnih sestavin, pogosto v zelo neposredni in intenzivni obliki. Še največ teh jedi smo poizskusili v homestayju, saj so okusi v “hotelskih bifejih” zelo prilagojeni.

Najbolj prepoznavna jed je ema datshi, nacionalna butanska specialiteta. Gre za preprosto, a zelo pekočo jed iz zelenih ali rdečih čilijev, kuhanih v omaki iz butanskega sira datshi. Ta kombinacija čilija in sira se pojavlja v številnih različicah in je praktično vsakodnevna hrana. Za Butance čili ni začimba, temveč zelenjava, ki jo uporabljajo v velikih količinah.

Pomembno vlogo imajo tudi priloge in ogljikovi hidrati. Poleg belega riža je zelo razširjen rdeči riž, ki je ena izmed najbolj značilnih lokalnih poljščin in ima rahlo oreškast okus. V višje ležečih predelih se uporabljajo ajda, proso in koruza, iz katerih pripravljajo testenine, kaše ali palačinke. Pogosti so tudi momoti, parjeni ali ocvrti cmoki, polnjeni z mesom ali zelenjavo. V Paro (in dolini Haa) je tako specialiteta Hoentay, momo iz ajdove moke, polnjen s špinačo. Popularni so tudi rezanci, za Butan so značilni bhakpo, torej kratki, ročno rezani rezanci, ki se običajno postrežejo v juhi z zelenjavo, jajcem ali mesom. Juhe so goste in krepčilne in močnega okusa (ponavadi zelo pekoče).

Poleg ogromnih količin čilija so pogosti sečuanski poper, česen, ingver in čebula, pa tudi fermentirani izdelki, kot je fermentirani jakov sir, ki daje jedem značilen, močan okus. Maslo iz jakovega mleka se uporablja tako v kuhinji kot v znamenitem butter tea. Butanska hrana morda ni vedno prilagojena zahodnemu okusu, a je nasitna in tesno povezana z življenjem, naravo in tradicijo države.

Butter tea (masleni čaj) je v Butanu znan kot suja in ima pomembno mesto zlasti v hladnejših in višje ležečih predelih države. Gre za slan čaj, ki se po okusu in namenu močno razlikuje od sladkih čajev, na katere smo navajeni. Osnova je močan črni čaj, ki se dolgo kuha, nato pa se mu dodajo jakovo maslo, sol in včasih tudi tudi mleko. Vse skupaj se tradicionalno zmeša v posebni leseni posodi (churning cylinder), da nastane rahlo penasta, gosta tekočina. Včasih se doda še malo praženega riža, da je pijača bolj nasitna. Okus je nenavaden – slan, maslen in precej intenziven – za domačine pa je suja osnovni vir toplote in energije, zlasti pozimi.

Še glede alkoholnih pijač. Imajo dve znamki butanskega piva – Druk lager in Druk 11000. Okusi zanimivi, obe pivi pa zelo močni. Prvo 6%, drugo 8%. Tradicionalna alkoholna pijača pa je ara, ki je domače žganje bodisi iz riža, koruze ali pšenice (kar je pač na voljo). Je nekoliko motna pijača, močna, nam pa so jo postregli toplo, notri je bilo pa se jajce. Pije se ob družinskih srečanjih, praznovanjih in verskih dogodkih, pogosto kot izraz gostoljubja, hkrati pa velja za pijačo, ki ogreje telo in povezuje skupnost. O okusu z jajcem raje ne bi… Moraš pa spiti to 3x…