Škotsko višavje (Highlands) je redko poseljena, gorata in pogosto surova pokrajina v severnem delu Škotske. Zaznamujejo ga doline (glens), jezera (lochs), planote in hribovja, ki segajo v višine nad 1.300 metrov. Gre za območje z malo urbanizacije, a z bogato zgodovino klanov, bojev in kasnejšega izseljevanja. Podnebje je spremenljivo – pogoste so padavine, megla in veter, a tudi nenadni jasni trenutki z izjemnimi razgledi.

Pomemben del višavja predstavlja Cairngorms National Park, največji narodni park v Veliki Britaniji. V njem so številne gore, vključno z nekaterimi najvišjimi v državi, kot je Ben Macdui. Pokrajina vključuje gozdove, reke, barja in višinske planjave, kjer živijo redke živalske vrste, kot so divji jeleni, planinske kure in škotske divje mačke. In ko sva se vozila na enem izmed delov sva se prav ustavila ob cesti in počakala, da jo je prečila čreda divjih jelenov.

Posebej slikovita je gorska cesta med Tomintoul in Glenshee, ki vodi čez višinski prelaz v osrčje Cairngormskega gorovja. Gre za eno najvišje ležečih javnih cest v Veliki Britaniji, ki ponuja odprte poglede na prazno, razgibano pokrajino. Na pobočjih hribov je zelo malo oz. skoraj nič dreves. Cesta je ozka, mestoma strma in v zimskem času pogosto neprevozna zaradi snega. Ob njej ni veliko naselij ali postankov, kar res daje občutek odročnosti. Hkrati pa preči dve škotski smučišči. In na sredi je zelena dolina reke Dee, kjer tudi leži grad Balmoral.

Čeprav je škotsko višavje danes predvsem naravna znamenitost, ima močne zgodovinske in kulturne korenine – od bitk med klani in Angleži, do izseljevanja v času »Highland Clearances«. Pokrajina tudi danes ostaja redko posejana s posestvi, manjšimi vasmi in gradovi, med katerimi nekateri še vedno pripadajo starim plemiškim družinam. Ceste so pa ozke, ožje in zelo ozke 🙂