Po več letih poizkusov londonski maratonski loteriji končno v Londonu. Hja, prijavljam se že od leta 2010 in do sedaj sem bil vedno neuspešen. Tudi lani. In sem obupal, in tako šel preko agencije. Je pa verjetnost za prijavo vsako leto manjša in tako je bilo tudi za maraton v letu 2026, ko naj bi se v žreb prijavilo preko milijona tekačev.

V Londonu sva tokrat pristala v petek na letališču City (njihovo najmanjše letališče). Lokacija pristanka je bila super, saj je ExCel arena, kjer je potekal dvig številk, stran manj kot 10 minut vožnje z avtobusom. V primerjavi z nekaterimi drugimi maratonu je prevzem številk (vsaj v petek popoldne) potekal popolnoma brez problemov in dejansko sem vse skupaj opravil v 30 minutah. Vključno s hojo od avtobusa. Tokrat sem hotel kupiti tekaško majico z logotipom maratona (in hlače) pa… se je vrsta do blagajne vila čez celo dvorano. Če je potekal dvig številk hitro, pa je bila gužva v prostoru “uradnega” sponzorja maratona New Balance nepopisna.

Hotel sva imela pri postaji Victoria, tako da je do tam bila pot dobro uro. V soboto zjutraj grem na kratek aktivacijski tek, počutim se ok, ne pa sicer perfektno. Tokrat mi je umanjkal “standardni” pašta carb-loading, ampak je bilo pa druge hrane precej. V Hyde parku veliko tekačev, ob meni laufajo tudi kenijski profesionalci. 14kmh je za njih recovery easy tempo, za mene pa maratonski tempo. In super lep dan, zjutraj prav fajn hladno. Ravno prav.

Victoria je super izhodišče za maratonski dan. Od tam gre na štart vsake pol ure direktni vlak, ki ga seveda ni mogoče zgrešiti, saj se pred vhodom zbira (in tam 15-20 minut prej) čaka že množica tekačev. Hkrati mi je potem jasno zakaj so stali pred vhodom. Za tekače je bilo sicer brezplačno, ampak odprt je bil samo en vhod, tako da… če si stal zadaj, je bila velika verjetnost, da boš prišel na vlak med zadnjimi in boš moral stati, kar pa ni optimalno. Malo se zgužvam in na srečo dobim tudi sedež.

Takoj moram pohvaliti organizacijo štartnega prostora. Odlično organizirano, vse jasno označeno. Prostor (blue) je ogromen, na voljo je tudi precej WCjev. Vrste so kot običajno dolge, ampak če se malo sprehodiš (časa je več kot dovolj) najdeš na koncu tudi skoraj prazne (in čiste) WCje. Oddaja paketa tudi poteka zelo hitro.

Tekači smo bili razvrščeni po barvah v več štartnih blokov (red, pink, blue, green), znotraj katerih je bilo več valov. Posebnost Londona je ta, da vsi tekači prvih 5-10km nismo na isti trasi. Npr. jaz sem štaral v coni Blue, ki se ji je čez 1km pridružila cona Pink in tam je bilo grozna gužva… Štart maratona je bil za amaterske tekače ob 9:35, moj “wave” je štartal 5-10 minut kasneje.

0-5 km. Malo netaktično sem se tokrat postavil, tako da sem ponovno štartal v ozadju. Žal pa tokrat cesta ni bila široka, in številni tekači so začeli počasi (dali so me v modri val s ciljnim časom med 3h in 3h15m). Gužva je velika, cesta relativno ozka, tako da je težko prehitevati. Ko že mislim, da se bo sprostilo, se iz leve pridruži še val počasnejših tekačev iz pink bloka. Vglavnem, v prvih 5km ne štartam prehitro, ampak tudi veliko časa (in energije) izgubim s prehitevanjem tekačev. V 5km je tudi največji in najdaljši spust, ki mi poveča hitrost. Ampak še vedno gužva. Prvih 5km opravim v času 20:50.

6-10km in 11-15km. Gužva še vedno ogromna, pridruži se še rdeča proga. Poskušam najti svoj tempo, kar ni nujno vedno najlažje. Sem pa še vedno kar konstanten v hitrost, ampak malo počasnejši kot bi želel. Utrujenosti ni, gužva nepopisna. Da niti ne omenjam navijanje ob progi. Navijačev je res ogromno. Na 11km tečemo okoli Cutty Sark, ampak roko na srce – prizora se nič kaj ne spomnim. Poskušam vzdrževati konstanten tempo, ampak vseeno je srčni utrip previsok (in precej višji kot v Berlinu). Prehitim zajčka za 3h, ampak pink val, ne moj… 21:18 in 21:22.

16-20km. Še vedno poskušam vzdrževati enakomeren tempo, ampak mi ob gužvi ne uspeva najbolje. Tudi utrip se nič ne spušča, poleg tega pa postaja vedno bolj toplo. 21:35.

21-25km. Prečkamo Tower Bridge, ki je kar zahrbten klanec. Tokrat res ne uživam v teku, saj sem sfokusiran samo na cesto pred sabo in ne na ogledovanje znamenitosti. Polovičko prečkam v skladu s pričakovanji (1.29.45 – no, želel bi, da bi bil kako minuto hitrejši, ampak bi za to rabil precej več energije) in končno prečkamo Temzo in na delu proge že ugledamo najhitrejše tekače (ki gredo v drugo smer). Poskušam ohranjati enakomeren tempo. Sonce je sedaj že močno in na srečo se v tem delu najdejo tudi kaki deli, kjer drevesa delajo senco. 21:36.

26-30km. Gremo proti Canary Warf. En kup malih vzpončkov in spustov, ovinkov… Tempo mi začne popuščati, preprosto ne morem več držati spodobnega tempa. Temperatura mi ne dela uslug. 22:24

31-35km in 36-40km Ob naraščajoči temperaturi pada tudi moj tempo. Totalno izklopim navijače, preprosto mi je vse skupaj preglasno. Počasi prihaja zlom sistema, prevroče. Hočem hoditi. Vmes me prehiti nazaj zajček za 3h, ki se ga ne morem državi. Tudi tistega za 3:05 se ne morem držati. Preprosto ne gre, vse skupaj mi je že tečno. To je del, ki predstavlja tokrat vsaj meni največje trpljenje. 23:13 in 23:49.

41-42km. Bližamo se cilju. Londonska zadnja dva kilometra sta tudi najbolj spektakularna. Glasno je. in prav uživam, ko zagledam cilj. Ker bo konec. In hkrati sta to tudi moja najpočasnejša kilometra. Nekateri šprintajo, kar naj. Meni je dovolj za danes. Prevroče je.

Skupni čas je 3h06m48s. Končno sem zaključil London. Nisem navdušen s časom, ampak ok. Prišel sem v cilj. Dejstvo je, da mi spomladanski maratoni ne ležijo, predvsem temperaturno me vsi uničijo. Zdej pa dopust…