Edinburgh je glavno mesto Škotske in je hkrati pravi škotski “disneyland”. Njegova zgodovina sega več kot tisoč let nazaj. V srednjem veku je mesto postalo pomembno trgovsko in politično središče. Do takrat je bil Perth (in npr. palača Scone) ena od pomembnejših kraljevih prestolnic, a z rastjo političnega pomena Edinburgha, strateško lego in močnimi utrdbami je mesto v 15. stoletju postopoma prevzelo osrednjo vlogo v državi. Čeprav so škotski kralji že prej uporabljali edinburški grad kot občasno prebivališče in vojaško utrdbo, je James II. okrog leta 1450 začel grad intenzivneje uporabljati kot glavno kraljevo rezidenco.

Stare mestno jedro se vije od edinburškega gradu navzdol proti palači Holyrood (to je uradna rezidenca britanskega monarha na Škotskem), danes tvori t.i. Royal Mile, in ob poti so številni skrivnostni prehodi navzdol po hribu – pravzaprav strma stopnišča, ki omogočajo hitre povezave ter podzemni rovi (npr. Mary King’s close). Stari del mest je simpatičnih pubov, kavarn, muzejev in knjigarn, v središču pa je seveda škotski viski. Mesto je znano tudi po svoji literarni tradiciji, tukaj je tudi J.K. Rowling dobila navdih in v eni izmed kavarn začela pisati Harryja Potterja.

V 18. stoletju je bil zgrajen New Town – eleganten predel z urejenimi ulicami, ki predstavlja ideal razsvetljenske urbanistične zasnove. V tem obdobju je Edinburgh postal znan kot “Atene severa“, saj je v njem cvetela filozofija, znanost in umetnost. Tam je tudi Princes Street od koder so najlepši pogledi na grad, Calton Hill z neklasičnim “atenskim” spomenikom. Zanimiv je tudi Dean Village, slikovita, skoraj pravljična soseska ob reki Water of Leith. Tja mi je uspelo priti samo ob jutranjem joggingu (in nevede sva se tam mimo peljala tudi z avtom). Nedaleč od mesta je tudi Arthur’s Seat – ostanek prastarega vulkana, malo višji hrib z lepimi razgledi na mesto. No, tja gor mi ni uspelo biti, sem bil pa jutranjem teku na vzpetini pod tem hribom.