Po skoraj 10 letih sem se ponovno vrnil na maraton v Berlinu. Prvotno sem bil v žrebu neuspešen, a je potem prišel decembra poziv za vpis v dodaten žreb, kjer pa sem bil uspešen. Cena je bila enaka kot pri originalnem žrebu, torej 200 EUR. Dejstvo pa je, da je z žrebom vse težje priti tudi na ta maraton, ni pa skoraj nemogoče tako kot v Tokyo, London ali NYC.

Obisk Berlina je bil tokrat res kratek – let iz Bruslja v petek popoldne in nazaj v nedeljo zvečer. Tokrat sem stanoval pri družini Marx (Manico + Mihael). Družina stanuje v JZ delu Berlina, blizu parka in jezer. Zjutraj greva z Manico na krajši tek (ki sem ga izkoristil kot aktivacijo) do bližnjega jezera Schlachtensee. Jaz naredim par hitrejših kilometrov, ona pa svoje vaje za kalisteniko. Takrat tudi ugotovim, da sem zelo šibak v zgornji del telesa, in da bi bilo čez zimo fajn kaj delati na tem. Samo jezero je super, potka okoli jezera je super tekaška, voda pa je topla in se je na lepo a hladno sobotno jutro v njem kopalo kar nekaj ljudi.

Ogled centra Berlina je bil še krajši. Več ali manj sem se sprehodil okoli checkpointa Charlie, ter potem med Alexanderplatzom in Brandenburškimi vrati. Ob kosilu je čas hitro minil, tako da za kaj več ni bilo časa. Vseeno pa sem tisti dan naredil skoraj 25.000 korakov.

Prevzem številk je bil, kot običajno, na nekdanjem letališču Templehof. Šel sem v soboto dopoldne in številko hitro in enostavno prevzel. Bil pa sem kar malo razočaran nad dejstvom, da ni bilo več “številk” jubilejnih jopičev, ki so v živo prav kul zgledali. Moške velikosti so ostale samo še XS,S in 2XL. Nič bolje ni bilo niti pri drugih proizvodih, sem očitno po postavi preveč povprečen in je bilo vse razgrabljeno. Ali pa sem prišel mnogo prepozno…

Štart maratona je bil ob 9:15. Na srečo sem imel do štarta direktno povezavo, kljub temu pa je s-bahn do Brandenburg tor trajal malo več kot 30 minut. V štartnem prostoru sem okoli 8:15 in ulovim Uroša, ki mu dam par malenkosti za preoblečt in Markota, ki dobi moj telefon in denarnico. Berlinski maraton ima omejeno število možnih “oddanih” prtljag, kjer je oddajo treba plačati 5 EUR in so bile že razprodane, ko sem se tudi jaz prijavil. Če je štartni prostor ok organiziran, pa šok nastane ob WCjih, pravzaprav pomanjkanju le teh. Preprosto premalo WCjev je in vrste so noro dolge. Številni tekači, ki se jim mudi, tako opravljajo potrebo v bližnjem parku… Na srečo so bili vsaj pisoarji tik pred štartnim blokom. Tokrat sem bil v drugem štartnem bloku B (pod 3 ure, potreboval si potrdilo iz kakega drugega maratona), ni bilo pa neke hude kontrole kdo lahko vse gre v štartni blok. Nekako sem upal na neoviran tek na začetku, pa so se številni neprimerni tudi prerinili v ta blok. Proga mi je tudi znana, saj sem jo že trikrat odlaufal – tukaj res nisem pričakoval presenečenj. Malo sem se bal med 21 in 30, saj je tam 2-3 kilometre mali vzpon in sem vedno doslej tam kar trpel. Pa klasično okoli Potsdamer platz…

0-5 km. Ker sem, kot običajno, prišel med zadnjimi v štartni boks, sem bil postavljen seveda čisto na konec, oz. na vhod. Na srečo je cesta na štartu relativno široka, kljub temu pa je bilo veliko vijuganja mimo počasnejših sotekačev. Po manj kot kilometru se moram na hitro ustaviti in pobrati gel, ki mi je padel izza pasu ter si potegniti gor kompresijske nogavice, ki so čisto zlele dol. Slednje ponovijo še enkrat to dejanje, tako da sem se prvih par km ukvarjal predvsem s tem 🙂 Posledično tudi ne štartam prehitro, prvih 5km opravim v času 21:01.

5-10 km. Nadaljuje se dober tempo, ne prehiter, ne prepočasen. Počutim se zaenkrat odlično, nobene utrujenosti, naveličanosti in še kaj. Verjetno bi lahko pospešil, a zaenkrat ni potrebe. Tokrat imam s sabo 5 gelov, enega na vsakih 7 km (pol ure). Kmalu me ujame slovenec Blaž (sva se prvič srečala na maratonu), ki mi dela družbo naslednjih 30 km. Prav zanimivo je, kako mi čvekanje pri relativno hitrem tempu ni delalo večjih problemov, pravzaprav, omogočilo je, da je vse skupaj hitro minilo. In kilometri so hitro leteli mimo. Čas? 21:04.

10-15 km, 15-20 km. Vse gre po načrtu, in spomnim se popolnoma nič. Tudi prizorov iz samega maratona se večinoma ne spomnim. Vem, da so smo okoli 10km videli televizijski stolp pri Alexanderplatzu, ampak to je to. Mineva hitro. Nobene utrujenosti, malenkostno pospešim. Tudi prehitim zajčka za 3h, ki sem ga pravzaprav lovil dobrih 5km… 21:03 in 20:56.

20-25 km. Polovička maratona v 1:28:35. Sub-3 je na vidiku, kar je pa bolj pomembno je to, da nisem nič utrujen, tudi kakih težkih nog ne čutim. Kljub tempu ostaja srčni utrip relativno nizek, globoko zoni 3. Verjetno bi lahko šel hitreje prvo polovičko. Ponavadi mi v delu po polovički morala pade, a tokrat ni bilo tako. 20:57

25-30 km. Eden izmed delov, ki sem ga precej bal pred maratonom, saj je kilometrih 28-29 največji vzpon na tem maraton (samo par metrov, pa tudi teh par metrov je včasih preveč). Začuda gre enostavno naprej, tempo ne pade, mogoče se ob “vzponu” malenkostno poveča srčni utrip. 20:59.

30-35 km. V daljavi ugledam še dva tempo tekača/zajčka za čas 3h, ki se jim počasi, a vztrajno približujem. Drugače pa gre ta del malenkost navzdol, tako da nimam problema držati tega tempa, tudi neke večje utrujenosti ne čutim. 20:57.

35-40 km. Pojem še zadnji gel, ujamam zajčke in tukaj nastopi problem zaradi gužve. Z Blažem se ločiva in traja kar par kilometrov, da celotno skupino ob zajčkih počasi prehitim. Verjetno bi šlo hitreje, bolj optimalno, ampak kar je je… 21:06

40-42 km. Končno malo več prostora za tek in malo pospešim… Mogoče bi lahko že kak kilometer prej, pa vendar. Res pa, da tokrat le še razmišljam, kdaj pridemo na unten-den-linden-strasse, kar dejansko pomeni manj kot kilometer do konca. Več in manj samo še prehitem sotekače. Pospešek ni niti tako velik, od brandenburških vrat do cilja tudi ne šprintam. In tako v cilj pridem zelo lahkotno, mogoče preveč lahkotno. Sigurno bi danes šlo še par minut hitreje…

Epilog: Maraton številka 26 opravljen. Končni čas 2:57:08, kar je super za moja leta. Nisem si nikdar mislil, da bom s tako lahkoto in predvsem toliko rezerve tako hitro odtekel maraton. In ne samo to, za sekundo sem naredil “negative” split, torej da je bila druga polovica hitrejša od prve. Super. Happy. Age-graded je čas odličen, in je 78.13%, kar bi bilo v mojih “prime” letih to okoli 2:37… Prav noro je, da sem toliko hitrejši kot 10 let nazaj, res pa je, da sem imel takrat precej manjšo tekaško kilometrino in več drugih športov (plavanje + kolo).

Sledila je še kaka urica v ciljnem prostoru s kolegi in hitro je bil čas, da sem moral iti. Najprej je bilo itak treba po prtljago, in že takrat sem precej zamujal, ampak sem na letališče BER prišel čisto po planu, približno uro in 20 minut pred letom. Še “kosilo”, saj mi prej ni uspelo nič jesti, potem pa šok – odpoved letala in nočitev v hotelu na letališču. Ampak ja, prvi jutranji let in tokrat še celo direktno…