Westmanski otoki (Vestmannaeyjar) so skupina 15 vulkanskih otokov ob južni obali Islandije. Znani so po bogati naravni dediščini, ki vključuje impresivno pokrajino, razgibano obalo in obilico morskih ptic. Znani so po svoji vulkanski aktivnosti, saj so nastali zaradi podmorske vulkanske dejavnosti, ki je oblikovala njihovo edinstveno geologijo. Ležijo na vulkanskem loku, ki je del srednjeatlantskega hrbta, kar pomeni, da se nahajajo na stičišču tektonskih plošč, kjer se razmika atlantski greben. Zaradi te lege so otoki zelo geološko aktivni, kar pomeni pogoste vulkanske izbruhe skozi zgodovino.

Kako priti tja? S trajektom ali pa letalom iz mestnega letališča v Reykjaviku. Najbolj priljubljena je s trajektom iz pristanišča Landeyjahöfn na južni obali Islandije (iz Reykjavika do pristanišča sem rabil dobri dve uri). Trajektna vožnja traja približno 40 minut, karte pa je fajn kupiti vnaprej – povratna stane okoli 32 EUR (4800 ISK). V pristanišču je tudi na voljo veliko brezplačno parkirišče. Trajekti sicer vozijo redno, vendar se lahko urniki spreminjajo glede na vremenske razmere.

Heimay je največji in edini (stalno!) naseljeni otok v skupini Westmanskih otokov. Na otoku živi približno 4.000 prebivalcev, ki se večinoma ukvarjajo z ribolovom in turizmom. Na otoku je leta 1973 izbruhnil vulkan Eldfell, ki je povzročil evakuacijo celotnega prebivalstva (menda v dveh urah!!!) in uničil približno tretjino mestnih stavb. Vendar so prebivalci hitro obnovili otok, izbruh pa je pustil tudi priložnost za raziskovanje vulkanskih pojavov ter oblikoval »novo« turistično atrakcijo (popularen je tudi Eldheimar muzej, posvečen vulkanskemu izbruhu).

Poleg vulkanskega izbruha leta 1973 otok ponuja tudi številne druge naravne lepote in možnosti za pohodništvo. V enem od zalivov pri otoku je tudi zavetišče za beluga kite. Prva dva kita sta bila tja prepeljana leta 2019 (iz Shanghaija), prostor pa je zasnovan tako da omogoča belugam več prostora za plavanje in raziskovanje, medtem ko so še vedno zaščiteni in oskrbovani.

Sam sem se odpravil peš kar iz mesta do skrajno južne točke do rta Stórhöfði. Ta je znan po močnih vetrovih in je eno najbolj vetrovnih področij v Evropi (na srečo je na dan, ko sem bil tam, bilo skoraj brezvetrje). Poleg tega je ta rt priljubljena točka za opazovanje ptic, zlasti atlantskih mormonov (puffinov), saj se v bližini nahajajo velike kolonije teh ptic (menda okoli 30.000 parov). Nazaj grede sem šel po pohodni poti na vzhodni strani otoka (kjer nisem srečal niti ene osebe!!!) ter mimo »sveže« lave, žal pa mi je za vzpon na vulkan Eldafell zmanjkalo časa. Če bi vedel, da bom porabil toliko časa za hojo, bi verjetno šel na en trajekt kasneje…