Drugič na Islandijo. Tokrat malo drugače, ob malo manj turističnem času. Novembra, ko so dnevi precej krajši, vreme pa tudi vedno ne sodeluje. Če je bil na prvem potovanju prioriteta popotniški/treking vidik, je tokrat bolj fotografija. Oz. bolj natančno iskanje aurore borealis, iskanje severnih luči na nočnem nebu. Šel sem tokrat z Matjažem Intiharjem.

Letel sem direktno iz Pariza s Transavio, ki tudi izven sezone leti po 3x na teden med Paris-Orly in Keflavikom. Glede na to, da sem se potovanju po Islandiji pridružil naknadno sem skupino spoznal šele po pristanku na Islandiji, ob prevzemu vozil s štirikolesnim pogonom. V Keflaviku (tokrat za spremembo prvi večer ne spim v Reykjaviku) seveda lačen in takoj na večerjo v Kaffi Duus, ki so jo priporočili v hotelu. Surf&turf je sedel na pravo mesto. In fajn tudi zato, ker naj bi si praktično vse naslednje večere kuhali sami. Kar pa smo v tem tednu jedli po restavracijah pa je bila hrana super. Ni bila poceni, pa vendar. Že običajni fish & chips v Olafsviku (v restavraciji Sker pod hostlom) je bil super, da niti ne omenjam lobster soup in jagenjčka v restavraciji v Reyjkaviku. Me je pa malo presenetilo koliko pojedo sladkih in cvrtih zadev, ki so na voljo v raznih pekarnah, kar zagotovo ni zdravo.

Program je bil seveda prilagojen letnemu času. Par obveznih dni na jugu in potem še na skrajni zahod. Tudi na jugu si nisem pogledal še par zadev (npr. ostanki letala DC3 na črni plaži), da niti ne omenjam, da se vedno rad vračam k slapovom. Torej z avti proti jugovzhodu, mimo Vika do lagune Jokulskaron, potem pa premik na polotok Snaefellsness, in na koncu še krog po najbolj turističnem krogu Islandije (golden circle) do Reykjavika. Naredili smo malo manj kot 2000 km (glede na merilec skoraj točno 1940km). Ni malo za en teden, s tem da je bil najdaljši transfer kar 460km med hostlom na južni obali in Olafsvikom na severozahodu Islandije. In potem par dni kasneje še golden circle iz Olafsvika in dodatnih 414km. Ampak pokrajina je bila vseskozi fantastična in samo dvakrat sem med dolgimi transferi tudi zadremal za par minut (kot sovoznik). Imeli smo par Toyot Rav4 in Jeepa Renegade (slednjega zaradi majhnega tanka ne bi nikoli imel), ki so se sicer fajn obnesla. Bencin sicer ni najcenejši (okoli 2,26 EUR na l), tako da je na koncu bencina naneslo skoraj 100 EUR na osebo.

Kar me je tokrat presenetilo ni bilo vreme, ampak dejstvo kako nizko je sonce novembra in kako je vse skupaj rjavo. Ni nekih lepih barv (razen na redkih mestih, ko npr. sonce obsije), zelo se pogreša intenzivna (poletna) zelena barva.

Vglavnem. Verjetno to ni bilo zadnjič, da sem bil na Islandiji. Sicer ja, avroro bi si še šel pogledat (in bom verjetno še šel v teh zimskih mesecih, mogoče še celo raje februarja, ko je sneg), predvsem pa bi rad doživel Islandijo spet v lepšem (toplejšem) vremenu in precej več hodil – tako lahko samo na polotoku Snaefellsness preživiš par dni in se tudi precej manj vozil. Na spisku želja je tudi Laugavegur Ultra Marathon, ampak kaj ko sem za naslednje leto za par dni že zamudil prijavo 🙁