Podaljšani vikend, le nekaj dni… in destinacija na toplem v Evropi. Ne preblizu, ne predaleč. Portugalska, dežela na skrajnem jugo zahodu Evrope. Bil tukaj pred skoraj 20 leti in resnično me zanima kaj, in če sploh kaj, se je spremenilo. In glavno mesto, Lizbona je idealna za podaljšani vikend. Mesto ob reki Tejo preveva duh zgodovine in tradicionalnega portugalskega vzdušja. Mesto na sedmih gričih, kjer je vse valovito in dinamično, hkrati pa kar naporno za obiskovalca.

Zgodovina Lizbone je dolga, mesto je pa eno najstarejših v zahodni Evropi, saj je nastala stoletja pred nekaterimi drugimi evropskimi prestolnicami. Glavno mesto Portugalske je postala že leta 1252, le trideset let kasneje je bila ustanovljena univerza. Vrhunec pa je mesto doživelo med 15 in 18. stoletjem, v času “age of discovery” oz. dobe odkritij, ko je bil tudi vrhunec potrugalskega imperija. V tistem času je bila prav Lizbona izhodišče številnih odprav, ki so odkrivale nove celine in ozemlja, od Južne Amerike, Afrike do Indije in tako je Lizbona postala eno izmed pomembnejših trgovskih središč. Še danes so vidne številne stavbe (in tudi bogatstvo) iz tistega obdobja, samo mesto pa so tudi zaznamovale številne kulture. Ena izmed prvih raziskovalcev sta bila Bartolomeu Dias, ki je prvi obplul Rt dobrega upanja na jugu Afrike in Duarte Pacheco Pareira, ki naj bi prvi priplul na obalo Brazilije . Sledila sta mu Vasco da Gama, ki je le nekaj let kasneje prvi z ladjo priplul v Indijo, Ferdinand Magellan, ki je našel prehod na jugu Južne Amerike in je preplul Tihi ocean. Vsem tem in še drugim raziskovalcem je namenjen spomenik ob reki Tejo. To zlato obdobje se je končalo s katastrofalnim potresom leta 1755, ki je uničil okoli 80% stavb v mestu in v katerem je umrla skoraj petina prebivalcev mesta. Od potresa je bilo mesto v zatonu, ki se je začel že prej, z zmanjševanjem svetovne pomembnosti portugalskega imperija.

Letališče (LIS) je običajno glavna vhodna točka in je samo 7km iz centra mesta. Na letališču je zelo priročen metro, ki te hitro in poceni pripelje “skoraj” kamorkoli v mestu. Tudi taksi ni drag, saj je 45 minutna vožnja do centra (ja, bila je gužva in s kovčkom je bolj priročno sedeti v avtu) stala le 12 eur. Mesto je tudi prepleteno z linijami travajev in dvigal, ki obiskovalcem pomagajo doseči višje ležeče kraje. Če so enkratne vožnje z metroji in avtobusi relativno poceni (1,5 EUR), pa enkratne vožnje z nekaterimi “turističnimi” linijami tramvajev in dvigal niso. Npr. dvigalo-tramvaj, ki je imel kratko linijo nedaleč od hotela (elevador de Gloria) je v letu 2022 stal 3,8 EUR za povratno vožnjo, poleg tega je bila vsaj na tem tramvaju prepoved večjega kovčka. V vsakem primeru pa je 24 urna Lisbon Carris/Metro kartica stala samo 6,5 EUR.

Lizbona ima veliko izbiro prenočišč in B&B za vsak žep. Glede na to, da sva šla samo za 3 noči, sva si tudi privoščila boljši hotel – in tokrat je bila prava priložnost, saj so hotel Palacio Ludovice nedavno odprli in so tudi imeli zelo ugodne cene, no vsaj za petzvezdični hotel. Lokacija v Bairro Alto je super, stavba z zgodovino, lepo prenovljena, sobe prostorne, zajtrk vreden daljšega jutranjega posedanja.

Za obiskovalce je kar nekaj možnosti in priložnosti, da se kar nekaj dni izgubljajo v mestu. Glede na to, da sva bila samo podaljšan vikend, sva večino časa preživela v predelih Cidade Alta, Cidade Baixa/Rossio ter Alfama, z izletom do Belema.

Cidade Alta, kjer sva imela tudi hotel, ima dvojno življenje. Čez dan so ulice polne trgovinic (npr. Embaixada, ki je vredna ogleda že samo zaradi prostora), z arheološkim muzejem Carmo, botaničnim parkom in nekaj super razglednimi točkami. Zvečer ta predel mesta preplavi mlajša populacija, saj je tam kar nekaj restavracij, barov in klubov. In ja, tudi izven sezone je bilo za bolj popularne restavracije treba rezervirati.

Cidade Baixa/Rossio je pravzaprav spodnji del mesta, oz. downtown. Območje je bilo večinoma na novo zgrajeno po potresu leta 1755, tam pa se nahajajo številne trgovine (tako turistične kot neturistične) in restavracije (zelo turistične). Vse ceste vodijo proti reki Teijo, in kjer je tudi velikanski trg oz. Praca de Comercio. Ena stvar pa se ni spremenila od mojega zadnjega obiska – zelo pogosto mi še vedno na tiho ponujajo različne droge. Očitno res zgledam kot džanki.

Največ časa pa sva tokrat preživela v območju Alfama, ki je tudi najstarejši ohranjeni del mesta, saj tega dela mesta potres ni uničil. Tako je še danes Alfama labirint ozkih uličic in majhnih trgov, v zadnjih 20 letih je bilo to območje lepo obnovljeno in je tudi super fajn za izgubljanje. Kljub množici turistov v mestu si tukaj še vedno našel kako uličico, kjer ni bilo nobenega (razen kake lokalne mačke). Nad Alfamo je tudi lizbonski grad (bil pred 20 leti in tokrat ni bilo prave volje), sva se pa potem sprehaja še po vrhu do nekaj razglednih točk. V Alfami se nahaja tudi muzej fada, tam pa je tudi veliko restavracij, ki ob večerih nudijo portugalski fado.

V eno izmed takih restavracij sva šla tudi sama. Večerja in večer fada nista poceni, še posebno če je restavracija izmed bolj cenjenimi. No, sama večerja v restavraciji Mesa de Frades je bila čisto ok (in je imela tudi odprto vino na principu “all you can drink”, glasba pa je bila tudi fajna. Osebno me je motilo, da so začeli relativno pozno (šele okoli 22:30) in so imeli kar dolge pavze. Ampak kot sva ugotovila pri sprehodih po mestu, pevci zvečer hodijo od oštarije do oštartije – odpojejo 2-3 pesmi in gredo naprej. In tukaj ni bilo nič drugače.

Zadnji dan sva šla še na izlet do Belema. Tam se se obiskovalci lahko vživijo čase velikih odkritij in raziskovanj. Tam se nahaja Torre de Belem, ki je bil neke vrste vstopna točka za ladje, nedaleč stran ob reki (glede na to, da sem zjutraj tam tekel, je razdaljo približno malo več kot kilometer) pa še velikanski spomenik raziskovalcem. V Belemu je tudi ogromni samostan Jeronimo, kjer je danes muzej. Tokrat nisva šla v muzej, saj bi rabila precej več časa, sva šla pa tja, kamor gre večina obiskovalcev tega območja – v restavracijo, kjer pripravljajo slavne Pasteis do Belem. Mmmmm…