Japonska je bila vedno ena izmed tistih držav, ki sem si jih hotel ogledati. Če ni več časa, tudi par dni zadostuje. Za japonski šnelkurs.

Torej. Letalska je bila rezervirana zadnji trenutek iz Pekinga v Tokyo, nazaj pa iz Kyota. Rezerviral sem na flyingblue milje in stalo je za dve osebi relativno ugodnih 60.000 milj (+200 EUR). Še največji problem je bil rezervirati let, saj online ni šlo, zato sem bil na vezi 30 minut s klicnim centrom v Parizu (na srečo je skype poceni). Tja grede Peking-Shanghai-Tokyo, nazaj pa Osaka-Peking, direkt. Sem se hotel izogniti kitajskim družbam, ampak so bile glede na število milj najbolj ugodne – zato China Eastern.

Tokyo je… velik… ogromen… okoli 13 miljonov prebivalcev, prvi vtis je, da ljudje stalno hitijo in se ne znajo ustaviti. Nastanjena sva bila v predelu Asakusa, kjer sem dobil relativno ugodno prenočišče za 4 dni (neke vrste aparthotel). In to v centru dogajanja, blizu barov in trgovin, cirka 10-15 minut hoje od najbližje metro postaje. In do te metro postaje je pripeljal direkten vlak iz letališča Haneda, kar je bilo super. Kako se torej premikati? Metro network je razvejan, JR network tudi, zraven je še en kup drugih firm. Ni problem priti od točke A do B, problem je v tem, da so to vse različni sistemi (in lastniki), za katere se rabi različne karte. Po malo proučevanja zemljevida se mi je zdel, da bova še najbolje prišla skozi z večdnevno karto za metro. JR linije so hitrejše, ampak ni nobene postaje blizu, tako da metro. 72 urna karta (samo za turiste) stane 1500 yenov (12,2 EUR) kar se mi zdi zelo ugodno, za primerjavo, dnevna za vse sisteme stane isto. Ključna težava je bila kupiti to karto, saj jo niso prodajali povsod – dalo se jo je npr. dobiti v nekaterih trgovinah (npr. ala BigBang), nobene pa ni bilo blizu. Metro je drugače super. Čist. Urejen. Vsaj kar sva se vozila ni bil prenatrpan.

Kaj torej videti v štirih dnevih v Tokyu? Pred odhodom sem vedel samo, da obstaja Tokyo tower, in to je to. Zanimivo, tega si sploh nisva pogledala. Prvi dan nisva želela daleč. Ogled okolice Asakuse (market za turiste), potem pa Ueno in bližnji park ter sprehod do Yanaka Ginze – marketa sredi relativno starega in tradicionalnega predela Tokya, kjer ni veliko visokih stavb, je pa veliko templjev in starih stavb. Prav super za uvod.

Drugi dan popolno nasprotje – Harajuku in popularni pop-up predeli tam okoli. Tukaj je tudi izredno popularna ulica Takeshita Street. Nekoč ulica japonskih najstnic, kjer so dobile vsa možna oblačila (danes je to še vedno na voljo), je pa vseeno danes to predvsem turistični del Tokya – kjer se turisti mešajo z japonskimi najstniki. Sledil je sprehod po Yoyogi parku (kjer je npr. prepovedan tek!) in ogled Meiji Jingu templja. Za zaključek dneva pa še kratka vožnja z metrojem v predel Shibuya. Ja, to je tam kjer naj bi bil najbolj “busy” prehod za pešce na svetu – Shibuya crossing. In seveda danes popularno shopping območje za mlade vseh starosti s kopico restavracij.

Tretji dan Tsukiji fish market, ki pa je bil žal zaradi praznika zaprt (to je pač tako če ne planiraš naprej). To je menda največji ribji market na svetu, ladje lahko svežim ulovom pristajajo direktno ob marketu. Odprt je tudi za turiste, sicer šele po 10uri, ko je največ dogajanja že mimo, ampak tam poteka vse. Od sprejemanja rib in morskih sadežev, predelava, preprodaja… znane so tudi avkcije tun (vsak dan ob 5h zjutraj), vendar je število mest zelo zelo omejeno in je treba priti v čakalno vrsto nenormalno zgodaj (pred četrto!). No, kljub temu, da je bil market zaprt (več ali manj so bile vidne samo prazne škatle in podgane, ki so se podile naokoli), pa je bil zunanji del, z restavracijami, odprt. Tam je možno dobiti za malo denarja super hrano in sushiji so tam še vedno odlični – sveži kot le malokje na svetu (čeprav, roko na srce, glede na to, da market ni delal, so bili stari en dan). Jutro na tem marketu je čisto dovolj in po parih urah si sit. Sledil je sprehod mimo ultrapopularne nakupovalne Ginze (kjer je znano gledališče pravo nasprotje novim in visokim stavbam) do Imperialnih vrtov. Ker pa cesar in njegova družina še vedno živi v imperialni palači je obisk vrtov zelo omejen. Žal sva zamudila vodeni ogled, zato pa je bil odprt del vrtov. Zvečer party distrikt – Shinyuku – na večerjo z japonskim prijateljem.

Četri dan sva šla že na vlak, ampak dopoldne sva si končno pogledala okolico Senso-ji templja v Asakusi… Vsi vodiči odsvetujejo ogled v nedeljo – in prav imajo. Bilo je res ogromno ljudi, ampak bilo je vseeno zanimivo.

Moj vtis? Po nekaj mesecih Kitajske je obisk Tokya prav sproščujoč. Ja, je vse skupaj hektično, vendar hkrati popolnoma urejeno. Promet je zmeren, na cesti vsi upoštevajo pravila in so na splošno do pešcev prijazni. Pravo nasprotje s Pekingom so avtomobili. Ne samo da jih je manj, so tudi precej manjši. Tukaj so očitno že prešli preko tistega – večje in dražje je bolje. Prav noro je kako si na določenih mestih oblegan z raznim kičem in svetlobnim onesnaževanjem. Shibuya, Shinyuku… glasno, svetlo… Stvar, ki me je tudi presenetila so trgovine in različnih lokali. Še vedno imajo tiste “old” fashion igralne salone, kjer so na voljo množice iger in konzol – notri pa je glasno glasno in še enkrat glasno. Trgovine so zanimive – veliko je tehničnih trgovin, ki jih v Pekingu ni – kot mi je bilo pojasnjeno, japonci še ne zaupajo spletnemu nakupovanju. Na drugi strani pa imaš predele, ki so popolno nasprotje – čisti zen – razni parki, in nenazadnje tudi predel okoli Ueno – Yanaki Ginza in podobno. Zelo veliko se vrti okoli hrane in moram priznati, da me je zelo presenetila. Dobra je. In niti tako zelo draga kot vsi govorijo. Še najdražja večerja (BBQ) je bila v zelo dobri in popularni restavraciji približno 60-70 EUR, ampak to je bilo 2x več kot sva dajala običajno. Še vedno sem ljubitelj ramen juh in gyozov (oboje pravzaprav izvira iz kitajske) in tak obrok lahko dobiš za precej manj kot 10 EUR. Poleg tega mi je tukaj street food zelo okusen. Ma, lahko greš v katerokoli trgovino in kupiš zapakirane sushije ali makije, pa bodo zelo okusni. Poleg tega se mi zdi, da dajo veliko več poudarka na kakovost hrane kot kitajci – npr. kakovost mesta in podobno.