Thangka festival je pomemben festival v organizaciji samostana Labrang. To je bil eden izmed najpomembnejših (šestih) geluk tibetanskih samostanov. Ustanovljen je bil leta 1709 v času Qing dinastije, točno 300 let po Ganden samostanu v Lhasi. Zaradi svoje lokacije (na skrajnem severovzhodnem robu Tibeta) je bil Labrang vedno žarišče konfliktov med Tibetanci, Kitajci (Hani), Mongoli in muslimani. Kljub temu so se tam ohranile zanimive tradicije in festivali, ena izmed teh je Thangka festival, oziroma odkrivanje ogromne tapiserije bude.

To je vsakoletni festival (ki se dogaja v prvi polovici leta), ko se tibetanski romarji od daleč in od blizu odpravijo proti Labrangu kjer molijo in so blagoslovljeni. Thangko (oz. tapiserijo) menihi odnesejo iz samostana Labrang skozi mesto proti bližnjemu hribu. Predhodnica so jahači, ki na konjih razženejo (včasih tudi na silo) množico ljudi, ki si je prišla od blizu ogledat thangko in se je na vsak način želi dotakniti. Sledijo jim visoko stoječi menihi, nekateri z glasbili ter na koncu procesije še menihi, ki nosijo Thangko. Thangka je lepo zavita v približno 20 metrov dolg zvitek (skupaj meri približno 20×30 metrov), na ramenih jo pa nosi veliko menihov v tipičnih rdečih/vijoličnih oblekah z rumenimi klobuki.

Menihi se odpravijo na hrib nasproti Labranga, kjer Thangko postavijo na posebno mesto. Sestavljena je iz dveh slojev, saj jo prekriva rumena tkanina. Šele potem ko je popolnoma razvita in po molitvi začnejo odkrivati tudi rumeno tkanino, spodaj pa se kaže podoba Bude. Vsako leto je ta podoba druga, letos je bila Buda, ki predstavlja prihodnost. Ob razkritju ljudje molijo in proti Thangki mečejo bele kose tkanine. Tja notri zavijejo tudi daritev, oz. denar.

Ceremonija traja približno eno uro, ko začnejo menihi ponovno zvijati thangko, in množica se zažene, saj se jo želi dotakniti. Hkrati menihi pobirajo tkanine in daritve. Procesija menihov, sedaj odnese thangko nazaj skozi mesto proti samostanu, množica pa jim ob molitvi sledi. Za zunanjega opazovalca je množica nepopisna, in kot le redki tujci in turisti (tudi Kitajcev je bilo malo) je celotna ceremonija nekaj posebnega, zelo zanimivega. Gužva je na mestih nepopisna, pa vendar so Tibetanci zelo prijazni in dostopni – ta ceremonija omogoča edinstven stik z domačini. Zaviti so v topla, večinoma tradicionalna oblačila, nekatera so res lepo okrašena. Podobna ceremonija poteka tudi v Lhasi, vendar so tam množice še večje 🙂