Sorry, no English translation.
Pred kratkim je bila objavljena lestvica najbolj kolesarskih mest na svetu. Na lestvico se je uvrstila tudi Ljubljana, po moje kar malo presenetljivo. Pa vendar. Kaj pa Peking, ki je bil včasih mesto koles, ki so bila glavno prevozno sredstvo?

Danes so kolesa še vedno tu. Za kolesarje so tudi namenjene posebne (dostikrat precej široke) kolesarske poti. V Pekingu je kolo še vedno predvsem prevozno sredstvo, zato je tudi tretirano tako. Ne pustijo te v peš cone (kot pri nas), še manj pa v parke, ki so namenjeni samo pešcem. Vseeno se sliši, kot da je Peking zabavno mesto za kolesarjenje?

Kot prvo… obvezna oprema. Čelada bi bila super, pa vendar jo po hitrem pregledu uporablja mogoče en na 100 kolesarjev. Pa še ta je tujec. Oz. Čez vikend jo ima na glavi nadebuden kolesar na specialki. Najpomembnejši na kolesu je zvonec, saj si brez tega neslišen. In rabiš ga pogosto. Dostikrat preprosto samo zato, da drugemu kolesarju ali pešcu sporočiš da si na cesti. Druga pomembna zadeva so luči. Seveda kolesarske poti niso osvetljene in tukaj je tudi poleti kmalu tema (že okoli 20h). Sicer se kitajski kolesarji (in motoristi) skoraj strogo držijo prakse, da luči ni treba uporabljati, pa vendar. Bolje je biti vsaj malo viden, mar ne. Zato sta obe luči kar obvezni, saj se vozniki ravnajo po principu močnejšega in jim je rahlo vseeno ali te vidijo ne. Itak je tvoja naloga da se jim umakneš. Dobro je imeti tudi dobre zavore, saj vozniki “don’t give a shit” in se moraš precejkrat hitro ustaviti. Pomembna je tudi maska proti onesnaženosti, saj je včasih zrak prav neznosno umazan in smrdi (meni osebno tak svinčen vonj). Obvezna oprema pa je tudi velika mera potrpežljivosti (ki pa jo sčasoma zmanjkuje) in zelo dobro obvladanje kolesa.

Še nekaj primerov “dobre” kitajske prakse:
– tudi če imajo kolesarji in pešci zeleno luč, avtomobili lahko na križišču zavijajo desno… in jasno je kdo ima prednost.
– če imaš na križišču zeleno luč to še ne pomeni, da je varno iti čez križišče (pozor predvsem pred avtomobili)
– parkiranje na kolesarski stezi ni nič posebnega in sankcioniranega
– če odpiraš vrata, ko imaš avto parkiran na ali ob kolesarski stezi, seveda ne pogledaš ali se kdo približuje
– ustavljanje (brez kakršnega koli signala) in zavijanje na kolesarsko stezo brez signala je običaj
– avto, ki se pelje po kolesarjem namenjeni poti seveda glasno sporoča svoj položaj s hupo… seveda ima on prednost
– ni nenavadno da avto, ki je bil parkiran na kolesarski stezi, spelje ravno ko ga začneš prehitevat in se ponovno ustavi čez par metrov…
– vožnja v nasprotno stran (kolesarjev, motorjev in avtomobilov) je običajna.
– ni mi še uspelo ugotoviti v katero smer se mora kdo umakniti ko ti kdo pripelje nasproti. Velja ponovno pravilo močnejšega (ne pa cestnoprometnih pravil). Se pa ponavadi nasproti vozeči kolesarji in motoristi (če se pelješ pravilno) peljejo po desni strani ceste…

Sicer pa so tudi kolesarji/motoristi/rikšarji cvetke:
– takoj ko gredo na cesto pozabijo na vsa cestnoprometna pravila…
– semaforji in prometni znaki imajo bolj indikativni značaj… who cares če je pa rdeča luč in polno prometa
– nihče ne uporablja luči ponoči… in ni važno v katero smer se pelje
– uporaba mobilnega telefona med kolesarjenjem (v katerokoli smer) je nekaj običajnega…
– na prehodih za pešče imajo seveda prednost močnejši in večji… torej kolesarji…
– čelade? kaj so to?

Neglede na vse… kolesarjenje je lahko prav zabavno, čeprav občasno kar naporno 🙂 In včasih najbolj učinkovit prevoz.