V Maroku se na zahodu Afrike začne saharska puščava. Prečkati je samo treba gorovje Atlas in smo že tam. Puščava v tem delu Maroka je predvsem kamnita, relativno malo pa je prave peščene. Ampak tudi ta se najde na nekaj delih, tako so najbolj znani Erg Chebbi pri Merzougi in Erg Chigaga pri Zagori. In seveda na jugu, ki je pa daleč od večjih prometnic.

Ker smo imeli le omejen čas, smo se odločili da letimo do Errachidie. Lahko bi šli direkt iz Fesa, vožnja z avtobusom je samo ponoči in traja cirka 8 ur, iz Marrakesha traja vožnja z busom cirka 10-11ur, letalo pa samo eno uro. Najboljša varianta je sicer najem avta, ampak kaj ko smo imeli na voljo le malo časa, da bi šli počasi a z užitkom.

Errachidia je kar veliko mesto na robu puščave, ki mu daje delo predvsem zelo velik vojaški garison. Je tudi neke vrste administrativno središče v tem delu Maroka. Letos je po dolgem času Royal Air Maroc povezal Errachidio in Casablanco z letalsko linijo in to za subvencionirano ceno – cirka 50-55 EUR v eno smer. No, to je eno redkih letališč, ki so precej manjša od našega ljubljanskega. To seveda velja za potniški terminal, vse drugo je seveda večje. Ko pristaneš tam ti prtljago dajo kar na letališki stezi (tudi če si jo čekiral) in potem preverijo potni list in vizo vsakega potnika. Očitno gre za občutljivo področje.

Ker priletimo ob polnoči gremo hitro v hotel, saj imamo potem za dva dni najeti avto z voznikom. Prvi postanek je “modri” izvir Meski (Source bleu de Meski). Voda ima modrikasto barvo, je pa res, da ta efekt poveča modri bazen, ki so ga pred precej leti zgradili vojaki francoske tuje legije. Vse skupaj izgledala malo smešno kot zelo prisiljen “tourist trap”, ampak ima neglede na to precej dolgo zgodovino.Legenda tudi pravi, da kopanje v bazenu poveča možnosti za zanositev, zato je tudi popularna destinacija za maročane.

Malo naprej so vroči vrelci reke Ziz. Zanimivo. Iz neke umetno narejene strukture brizga vroča voda. In dela na tleh zanimive vzorce. Zraven pa seveda nepogrešljivi prodajalci vsega možnega.

Sledi vožnja mimo naprej dol po dolini reke Ziz, še posebno je zanimiva oaza, ki nas spremlja kaj nekaj kilometrov. Polna je palm, tam naokoli pa so tudi številni nasadi datljev. Prvo vecje mesto je Erfoud, ki je imenovan tudi “Vrata v Saharo”. In znan po dveh stvareh. Prva so seveda datlji, ki se obirajo vsako leto v začetku oktobra in po fosilih. Ob cesti se vrsti en kup prodajaln fosilov, muzejev in podobnega. Mi gremo v uradni muzej, ki je po eni strani tudi smešen, saj ima na vrtu ogromne replike okostij dinozavrov. No, fosilov dinozavrov v muzeju ni, ampak vseeno.

Rissani je naslednje mesto, ki je poleg vsega še polno zgodovine. Tam se počasi reka Ziz poslovi in ponikne v Saharo, med 14 in 18 stoletjem pa je bila to znana puščavska prestolnica, kamor so se šle karavane daleč na jug in se vračale s sužnji in zlatom. Do Malija (Timbuktu) je tako s karavano približno 45 dni, do Sudana, od koder so dobivali zlato, pa še precej dlje. Danes je od zlate prestolnice ostalo malo. Malo ven iz mesta so ostale ruševine stare prestolnice Sijilmassa, na jugu mesta pa je ohranjen tudi starodavni kasbah Ksar El Fida. Alawiti (tudi sedanji kralj izvira iz te rodbine) so prebivali v njemu do šestdesetih let prejšnega stoletja, od takrat naprej pa več ali manj razpada. Edini resnični ostanek nekdanje slave je tržnica, ki se dogaja trikrat na teden. Tja hodijo trgovci od juga do severa Maroka. Zanimiva. Slikovita in zelo neturistična. Ni da ni. Meni zelo fajna.

Asfaltna cesta na vzhod do kraja Merzouga. Tam je ceste konec, samo še en kraj bolj vzhodno povezuje. Potem se pa končna, saj tam ni uradnega prehoda čez mejo z Alžirijo, ki je stran samo še 35-40km. Merzouga je prašno mesto na robu peščenih sipin Erg Chebbi, ki se dvigajo za mestom. Mesto obkroža tudi nekaj oaz, ki dajejo prepotrebno vodo in hrano za prebivalce. To je tudi turistično središče te regije, saj so ob peščenih sipinah zrasli številni kasbahi (oz. trdnjave), ki so namenjeni za turiste. Vse je podrejeno turistom in kameljimi izleti.