Sežana je Kraškim maratonom moja klasična “uvodna” dirka v sezono. Nikdar tukaj namena postavljati rekorde ali hitro dirkati, ampak predvsem preveriti trenutno pripravljenost. In ja, zima zadnje mesece ni prizanašala, tako da je pripravljenost ne-optimalna. Pa vendar…
Ko se zjutraj zbudim in pogledam skozi okno, cirka 170km stran, si rečem: tole bo pa še zabavno! Napoved ni bila najboljša, ampak sneg… huh… seveda se na poti proti Sežani zgodi to kar se je moralo, in zaradi sneženja, nesreče in še kaj, zaprejo avtocesto pri Ravbarkomandi. In gremo po stari cesti proti Postojni. Snega pa še precej več kot na Gorenjskem. Edino kar me pomirja je to, da vseeno Sežana leži kar nekaj metrov nižje in je velika verjetnost, da snega ne bo.
In res ga ni bilo. Zato je pa bil dež. In veter. Glede na to, da sem se že pripeljal za to tekmo od daleč, si rečem… treba laufat, pa tudi če vreme ni lepo. Oblečem se, in pravzaprav dam še ekstra plast (windstopper brezrokavnik), ker burja piha. In se čuti. Itak želim odteči samo en tak lep, neutrudljiv tek. In priznam, na začetku je bilo čisto prav da sem bil takole oblečen, ker je bilo mrzlo… pa še padal ni več dež, ampak leden dež al neki podobnega. Zelo pohvalno, da smo dobili pas za številko, ker škoda bi mi bilo delati luknje v brezrokavnik!
Štart. Nisem postavljen preveč spredaj, ampak na začetku kar leti. Kljub mokri cesti, lužam in dežju. Prvih par kilometrov je ravnih, potem pa se proga rahlo vzpenja do Lipice. Ni panike vzpon, tudi veter ni prehod, če se skrivaš kje v zavetju za kakim tekačem. Tempo zelo soliden, in prvih deset kilometrov pretečem precej hitreje kot po planu. Ja, ko smo se enkrat obrnili proti Bazovici in se je cesta obrnila navzdol je kr letelo. Precej hitreje od načrtovanega tempa, ampak ker sem se počutil čisto OK nisem nič stopil na bremzo. Res pa, da bi lahko šel hitreje, pa nisem hotel, ker zadnjih par kilometrov je na tem polmaratonu najtežjih… Pravzaprav, tečem skupaj z neznanim sotekačem in lepo prehitevava druge. Tako je bil kilometer 15 tudi najhitrejši, samo kako sekundo nad 4 minute na kilometer, kar pa je že zelo spoštovanja vredna hitrost. No, zabave je bilo kmalu konec in smo se obrnili po kolesarski nazaj proti Sežani. Vse lepo in prav, ampak burja pa je tudi začela pihati v prsa. Sotekači so pa nekako začeli popuščati in razlika do naslednje skupinice pred nami se je kar začela večati. In se odločim za samomorilsko akcijo. Grem sam dohiteti tisto drugo skupinico. Pospešim, ampak ko si enkrat sam na burji gre precej počasneje. Pa izgubiš veliko energije. Kljub temu, da so bili pred mano samo kakih 200 metrov, mi jih je uspelo dohiteti šele v kakih dveh kilometrih, medtem sem bil pa izgubljen na nikogaršnji zemlji… Ampak vseeno… noge delajo še vedno brez problemov, energije je še nekaj, če vsaj te burje ne bi bilo… na koncu se odločim, da je brez veze brezglavo šibati naprej, saj osebnega rekorda ne bom podrl, ni pa treba da se popolnoma utrudim… tako da sem zadnje 3 kilometre precej upočasnil, tempo pa je padel na 4m50s na kilometer.
V cilj pa pritečem z zelo zglednim časom 1:34:27, kar je precej nad ciljem tempa za prihajajoči maraton… ampak vredu, počutil sem se prej, med in potem dobro, tako da ni bilo razloga da bi tekel počasneje. Utrudil pa se tudi nisem preveč, bil sem na cilju popolnoma zadovoljen s časom in tekom. Pa premočen in blaten, ker vmes je začelo precej močno deževati, da niti ne omenjam blatnih luž na “makadamskem” odseku…
Še malo statistike iz Garmina…
Distance: 21.22 km
Time: 1:34:27
Avg Pace: 4:27 min/km
Elevation Gain: 194 m
Min Elevation: 344 m
Max Elevation: 430 m