Ljubljanski maraton ima relativno hitro progo, vendar me nikdar tam ni mikalo teči cel maraton. Zakaj? Ker sta dva kroga. Torej mali maraton tudi letos, malo tudi zato ker sem imel še mesec nazaj veliki maraton v Berlinu. Nastala sta dva majhna problema: staknil sem prehlad, v soboto me je začelo boleti še grlo. Drugi je bil bolj resen. Napoved je bila slaba, praktično zimska. Ampak ni panike, gremo tudi če bodo padale sekire.

Ko se zjutraj z Gorazdom peljeva proti Ljubljani najprej šok. Od Jesenic naprej vedno več snega. Najhuje je bilo med Naklim in Vodicami, kjer smo se vozili kot po jajcih in to v koloni. Prehitevalni pas je bil itak zasnežen in rezerviran za norce. Super, pa bomo očitno enkrat tekli v snegu. To pa se tudi ne zgodi pogosto okrobra v Ljubljani.

Načrt za tek: moja velika želja je bilo teči okoli 1 ure in 30 minut. Kar je približno 3-4 minute hitreje kot sem kdajkoli tekel na to razdaljo. Od Berlina naprej sem sicer zmanjšal intenzivnost teka, ampak vseeno sem še vedno dobro pripravljen. Zdej, bolezen in vreme, verjetno bi to lahko vplivalo. Zato sem si rekel: uživaj.

Vreme: Mrzlo, sneženo. Temperatura je bila malo nad 0, sneg je bil moker, cesta pa… vsaj na začetku zdrizasta s polno snežne brozge. Kasneje je bilo bolje, treba se je bilo samo še izogibati lužam.

Pred tekmo: z Vitezi smo se gužvali v Semaforju. Bilo je prijetno toplo, pravzaprav pravo nasprotje tistemu kar nas je čakalo zunaj. Ali pa v šotorih od organizatorja. Pa še WC je normalen 🙂 ni mi bilo pa pred štartom nič mrzlo. Na sebi sem imel veliko vrečko za smeti, ki je ob ogrevanju odlično ohranjala toploto, pa še varovala me je pred mokroto dežja/snega.

Tek: Ker sem si tokrat zadal malo hitrejši tek, sem se odločil da grem bolj naprej na štartu. Ko sem zadnjič štartal v Ljubljani, sem bil nekje na sredi in je bilo res naporno stalno prehitevati ljudi. Na štartu nam pa v nedeljo ni bilo nič vroče, saj smo bili nagneteni kot sardine. Bil sem tako v eni 10-15 vrsti od štarta. Al pa še mal več. Še dobro, da je bil štart na Slovenski, ki je vseeno malo širša kot pa Šubičeva. In ob poku se je začelo. Hiter začetek, prvi kilometer 3 min 25 sekund. Ker sem bil relativno neogret, mi je seveda srčni utrip nabilo do skoraj do maksimuma. Potem pa si rečem, da takole hitro ne bo šlo (vsaj ne naslednjih 20km). Če hočeš do konca, bo treba malo prilagoditi tempo, in res, upočasnim nekje na 4:05 na km. Vsi me prehitevajo (ok, pa jest en kup ljudi). Tempo v tretjem kilometru še pade. Mislim si, tako res ne bo šlo. Gledam kje je zajec za tempo 3 ure maraton in ga nikjer ne vidim. Že si mislim, da bo ta tek katastrofa, ko me zajec prehiti. Očitno sem štartal tako hitro, da sem ga prehitel in pustil precej za sabo 🙂 in potem se ga od enega 5 km naprej držim kot najbolj zvest klop. In se moram zajcu res zahvalit, ker je držal res lep in enakomeren tempo. Je pa tudi res, da če ne bi imel zajca, verjetno sam ne bi držal tempa. Mimo gre 10km, še vedno se počutim dobro (če odštejem to, da ob tem, ko hočem vzeti pomarančo, stopim v eno ogromno lužo). Pojem gel in šibam naprej. Najbolj se bojim naslednjih kilometrov, kjer ponavadi popustim, ker mi je preprosto dolgcajt (ne vem zakaj mi na maratonu to hitro mine, na polmaratonu pa ponavadi tu umiram na obroke od dolgcajta). Ampak ne, zajec ima svoj tempo kot švicarska ura. 15, 16 km… Ni problema. Pri ruskem carju pa začnem razmišljat da je tek okoli 1 ure in pol zelo verjeten. Pa tudi če precej popustim, bo to še vedno osebni rekord. Na 16km prehitim zajca in grem svoj tempo naprej (pospešima za ene 10 sekund na km, ampak ogromne razlike vseeno ne naredim – se pozna da tečeš stalno v zavetrju ali pa če vodiš). Gre super, ob plavi laguni si rečem, da gremo lahko še malo hitreje. Saj sta do konca samo še dva kilometra. In res zadnje dva km sta zopet pod 4 minute na km, in ciljni šprint odlično uspe (pa še navzdol je! Hvala organizatorjem). In ura se ustavi pri 1:28:45. Super! Kljub vremenu in bolezni zelo zadovoljen!

Po tekmi: Ker sem na Ljubljanskem maratonu prvič po reorganizaciji štarta/cilja, sem malo presenečen. Rokovanje z Zokijem, potem pa.. Malo razočaranje. Kljub temu da je bilo mrzlo nas je v cilju pričakala samo voda! Nobene alu folije ali vsaj plastike v katero bi se lahko zavili in vsaj malo ogreli in tako ohranili malo toplote. Nič toplega, ne čaja ne juhe. Nič hrane. Za okrepčilo se je bilo sprehoditi do parlamenta, kar je pomenilo kar nekaj metrov po mrazu in potem čakanje na mrazu za prtljago. No, na srečo smo mi imeli prtljago skupaj z Vitezi, tako da smo bili ves čas na toplem! In bolj kot karkoli me je grel rezultat. Na koncu sem razmišljal, da bi odtekel še en krog z Gorazdom v turističnem tempu, vendar sem se v tistih 25 minutah ko sem ga čakal toliko ohladil, da verjetno ne bi bilo zdravo, da bi ves premočen in pomanjkljivo oblečen tekel še naprej.

Kar lahko rečem glede organizacije. Vse dobro, razstavni prostor je bil letos končno podoben tistim na velikih maratonih. Dobiš kar precej za vplačano štartnino, z majicami LM z dolgimi rokavi tudi vedno rad tečem. Vendar, dve stvari. Ena je organizacija štartnih boksev. Po zgledu iz tujine bi moralo to biti malo bolj organizirano, ne pa da se gužvaš kot sardina, pa da lahko v box pod 1:35 gredo tudi tisti, ki komaj pretečejo polovičko v dveh urah. Velja razmisliti, da bi ljudje že ob prijavi navedli kak čas načrtujejo, pa da se spredaj naredi še en box za najboljše rekreativce (kamor seveda sam ne spadam). Druga pa je organizacija ciljnega prostora. Ob tako hladnem vremenu bi rabili pelerino ali nekaj podobnega na koncu. Pa tudi če je popisana s sponzorji. Who cares, glavno da je toplo. Ter topel napitek, ne pa da ga po čakanju v vrsti lahko dobimo šele čez ene 10 minut, Ker se je vedelo, da bo štart ob nizkih temperaturah, bi blo tokrat treba nekaj dati pred štartom.

Še uradna statistika…
mesto (skupno): 303
mesto (starostna skupina MC): 63
neto čas – 21km: 1:28:45
vmesni čas – 4,7km: 20:48
vmesni čas – 10km: 42:15
vmesni čas – 16,3km: 1:08:02

Garmin je pokazal še tole…
Distance: 21.36 km
Time: 1:28:45
Avg Pace: 4:09 min/km
Elevation Gain: 69 m