Prekrasen dan in super razgledi. Že na poti na navzgor se je zdelo, da bo to en poseben dan. Prometa je ogromno, in vsi rinejo proti Dovški babi. Mislil sem si, če bo na parkingu pri zapornici preveč ljudi, se samo obrnem nazaj… Hja, tam pa samo en avto parkiran… kam zaboga gredo, pa s čisto običajnimi avtomobili…

Cirka 35 minut kasneje ugotovim kam… so namreč jadralni padalci, in gredo izkoriščat termiko nad Karavankami. In jih je veliko, naštejem jih vsaj 10 do 15. Tisti najbolj vztrajni, z džipi, pridejo čisto do stana. Drugi pa pustijo avto en ovinek nižje.

Če sem do vrha babe (mimo Starke) rabil cirka 50 minut, sem pa toliko več rabil navzdol. Je bilo prav zanimivo gledati jadralne padalce, ki so se pripravljali na vzlet. Testni “zajčki” pa so šli že v zrak in so nekaj jamrali nad razmerami… Eni pa vriskali od zadovoljstva… Spustim se po grabnu direkt do prvega ovinka…

No, tale štorija s padalci žal nima popolno lepega konca. Na poti dol srečam policiski avto, pa GRS. Češ, zgodili sta se dve nesreči… ena težja poškodba, drugi padalec pa je pristal na drevesu... in ko se enkrat pripeljem na ravne opazim kje se je zgodila nesreča. Malo pod vzletiščem, v grabnu kjer sem se spustil do prvega ovinka…